Heh, sem si nekaj zmislil.

Trenutno sem sredi projekta, ki je nor. Njegova značilnost je kaotičnost. In to prve vrste. Za v film. Pa vsak dan je kaj novega. Plačilo je nično. Možna nagrada je sanjska.

Noro. Nekaj bralcev tega bloga vas že ve, za kaj gre, ostalim niti ne upam razlagati, bi me imeli za zblaznelega.

Imam pa pri tem nekaj dobri principov, ki jim sledim, da se mi res ne utrga.

Prvi je, da stojim na tleh, čeprav segam k zvezdam. Pomembnejše kot zvezde so tla.

Ta tla so stroški in pričakovanja. Stroški v takem projektu morajo biti nič, ali vsaj blizu nič. Ko kličem v Avstralijo, ali Ameriko, kar v zadnjih dneh počnem redno, obvezno kličem preko Skypea. Ko gremo ven jest, se piz*im, če je kaj predrago. Če začne kdo furati idejo, kaj vse bomo po tem projektu, ga ustavim in dovolim nadaljevati šele takrat, ko se prizemlji. O prihodnosti se želim pogovarjati, ampak trezno.

Drugi princip je razmerje napora in užitka. Če je napora več kot užitka, je nekaj narobe. Ne glede na okoliščine. Takrat moram določene naloge izločiti in poiskati samo tistih nekaj ključnih. Sredi kaotičnih projektov itak velja, da je skoraj karkoli mogoče v enem dnevu preusmeriti in narediti čisto na novo. Vse je spremenljivo, vsi so zamenjlivi.

Tretji princip je, da plana ni, so le koraki. En korak za drugim. Pa četudi si sledijo hitro. Tole slednje je mogoče še najtežje. Ker se praktično vsako uro kaj zgodi.

In hej, kdo mi poje zdajle v ozadju? Noro, noro, Seal. Tisti Seal, ki poje “Crazy”.