Video on demand ali video na zahtevo je vroča stvar. Napoveduje se že tam od sredine devetdesetih, torej vsaj deset let, vendar še vedno ne moremo trditi, da je že na velika vrata vstopil na trg, med uporabnike. In to kljub temu, da se kopica podjetij okrog VoDa vrti kot mačka okrog vrele kaše. Med njimi je kar nekaj velikanov svetovne zabavne industrije, tudi Apple in Netflix.

Morebiti je takšen zapis napačen, saj bi kdo lahko trdil, da je VoD že zdavnaj zapustil vzletno stezo, najkasneje pa takrat, ko je YouTube pokasiral debelo debelo doto ob poroki z Googlom. Spletne strani z video streami, kot so Vest, DnevnikTV, PopTV.si, Genspot, če omenim samo domače, poganjajo kot gobe po dežju.

Pa vseeno to še ni to. Vsaj ne tako, kot si zadevo zamišljam jaz.

Če natančneje pogledamo je ločnica med tem, kar že imamo in tem, kar pričakujemo, denar. Če je VOD brezplačen, potem je že tu. Če je plačljiv, ga pač še ni, oziroma je zelo omejen.

Na področju uveljavitve plačljivega VoDa so na trgu tri težave. Naj jih naštejem od najmanjše do največje:

1. tehnologija

2. licence

3. uporabniki

Tehnologija je pravzaprav danes najmanjša težava. Povezave so danes že dovolj prepustne, da si jih lahko privošči vsak zainteresiran uporabnik. Težava je morebiti lahko v prepustnosti celotnega omrežja, saj bi veliko število uporabnikov, kjer bi vsak zahteval svoj film ali drugo vsebino v visoki resoluciji temeljito zapolnilo, če ne celo zamašilo internetnih povezav v posameznih državi. Obstoječe vsebine IPTV so enostavno prenosljive, ker je hkrati potrebno oddajati zgolj kakšnih TV 100 kanalov, na katere se uporabniki le priklapljajo in ne spreminjajo toka vsebin, ter vsebine, ki jih uporabniki vlečejo z YouTubea in podobnih spletnih strani, preprosto niso isto kot VOD, pri katerem bi se v Sloveniji v istem večeru vzpostavilo tudi preko 100.000 različnih kanalov.

Kakorkoli, tehnologija se tudi zaradi naslednjih dveh težav, ki bosta diktirali postopnost v hitrosti uveljavitve polnega VoDa verjetno nikoli več ne bo zares ozko grlo.

Licence so trenutno največji problem. Za razumevanje težav okoli licenc je potrebno poznati način, kako se z avtorskimi pravicami trguje danes. V osnovi se s filmi trguje na dva načina. Na eni strani so pogodbe z velikimi studii, majorji, na drugi pogodbe z neodvisno produkcijo, independenti.

Majorji praviloma pravice delijo na predalčke, kot so recimo kino, DVD za izposojo, DVD za prodajo, brezplačna TV, plačljiva TV, VoD in še vrsto drugih. Zato med drugim na vsakem DVDju piše, da izposoja in prikazovanje v hotelih, na letalih, ladjah, bolnišnicah, šolah, vrtcih in podobnih lokacijah, ni dovoljena. Vsak izmed teh predalčkov se prodaja in več kot jih je, več kosov iste torte je mogoče prodati. Pravice za VoD pri majorjih praviloma sploh ne pridejo v Slovenijo. Še več, praviloma tudi zelo zelo težko pridejo do velikih globalnih igralcev. Če pa že, so zelo omejene za majhno število filmov. Apple, znani vodilni ponudnik video vsebin v svoji trgovini iTunes nudi manj kot 400 filmov, čeprav je sam Steve Jobs januarja zatrdil, da jih bodo že do konca februarja imeli preko 1000. Netflix ima VoD filmov že preko 6.000, a večinoma neodvisnih.

Pri neodvisnih filmih predalčkov ni, ali pa jih je malo. Ko distributer kupi film za določen čas za določeno ozemlje, praviloma dobi skoraj vse pravice v paketu. Pri tem je VoD pogosto vključen. Takšni filmi se običajno pojavijo pri prvih ponudnikih VoDa, kar je primer tudi v Sloveniji.

Za VoD pravice mora končni uporabnik plačati minimalno garancijo, ter nato še delež od prodaje vsakega filma. Vrednost garancije se giblje od 300 € do 8.000 € na film, za področje Slovenije. Pri takšnih cenah in zavedanju, da je za dobro knjižnico potrebnih vsaj 3.000 filmov, ter redno osveževanje po ca 300 novih filmov na leto. Ni težko ugotoviti, da je vrednost takšne minimalne VoD knjižnice vsaj 3 mio €, letna investicija pa še cca 1 mio €. Rentabilnost take zaloge bi dosegli, če bi si 50.000 uporabnikov v enem letu za ceno 2 € opravilo ca 2 mio ogledov. Pri delitvi prihodkov na pol, bi realizirali ca 1 mio € RVC, s katero bi krili stroške poslovanja, kar bi pomenilo, da bi začetno investicijo pokrili po 5 do 10 letih. Pri tem ne upoštevamo tega, da je za zagon te storitve potrebna ogromna količina marketinških sredstev. Tu pridemo do tretje težave, ki pa je tudi največja.

Uporabniki so bodoči največji problem VoDa. Pridobiti 50.000 uporabnikov za storitev, ki je še nihče ne pozna, je hudičevo težko. Morda se zdi drugače, a danes je glavni vir prihodkov za ponudnike VoDa drugje. Prodajajo naročnino na IPTV, ter predvsem na svoje telefonske linije, ker vam potem prodajajo še dostop do interneta, zdaj še mobilne pakete in še kaj. Vzemimo primer MaxTV, ki je resen poskus VoDa na Hrvaškem. MaxTV je projekt T-coma, to je bivšega hrvaškega telekoma, ki je zdaj v lasti Nemcev. Skupna 5-letna investicija T-coma, v skupino za vsebine, ki šteje 30 ljudi in upravlja MaxTV, je menda zavidljivih 100 mio €.

MaxTV resnično ogromno vlaga v VoD in ima danes že skoraj 30.000 uporabnikov. A pozor!, to je 30.000 gledalcev televizije, ne nujno izposojevalcev VoD vsebin. Preden bo MaxTV dosegel točko preloma na VoDu, bo še trajalo. Težava pri tako veliki investiciji, ki jo danes res lahko prenese le telekomunikacijsko podjetje, je v tem, da preprosto še ni racionalna. Razen če je zadaj res strateški interes in pripravljenost na izgubljanje denarja naslednjih 10 let. T-com se je očitno odločil za to strategijo. Če mu uspe, bo imel na koncu veliko, a glede na začetno investicijo sploh ne tako zelo veliko. V celoti gledano pa bo predvsem zaščitil svoj dosedanji posel.

In kje je tu iTIVI?

iTIVI lahko že danes brez teh enormnih investicij za precej nižjo ceno, tudi pod 1 € na film, ponudi več, več vsebin in boljše vsebine. Edina hiba, res edina hiba, ki pa je res ogromna s stališča tega, kaj pričakuje uporabnik danes, je instantnost. Skoraj vsi smo narejeni tako, da, če nekaj lahko dobimo takoj, to tudi zahtevamo.

Dobimo pa nekaj lahko takoj, če si to želi še dovolj drugih ljudi. Ker se sicer ponudnikom ne izplača. VoD histerijo poganjajo naprej inovatorji, tehnično podkovani uporabniki, ki pa jim posvojitelji še ne sledijo. Do zgodnje večine je pa sploh še dolga pot.

Ocenjujemo, da je za iTIVI najbolje, da najprej čimbolj razširi svojo bazo uporabnikov. To so uporabniki, ki jih VoD danes še ne zanima, ampak jih zanima kakovostna vsebina. VoD jih bo zanimal šele, ko bodo tudi tam kakovostne vsebine. Ti uporabniki bodo za VoD tudi najbolj profitabilni.

Na iTIVIju računamo na to, da bomo najprej dosegli velikost, potem pa bomo s te velikosti lahko naredili prehod. Če bi se v prehod zapodili zdaj, bi bilo to popolnoma nesmiselno, oziroma bi se pretvarjali, da se lahko gremo isto strategijo kot telekomi, čeprav toliko investicijskega denarja, kolikor ga lahko oni vržejo stran, mi ne moremo zbrati naslednjih 10 let.

Za pridobitev zgoraj omenjenega velikostnega razreda, nekaj 10.000 naročnikov, imamo še največ 3 leta časa. Če v tem času svoje baze naročnikov ne povečamo dovolj, potem bomo pečene piške.

Vse povedano pa nič ne govori o tem, da nas že danes ne zanima, kako točno bomo prehod delali. Nasprotno, vse zainteresirane partnerje, ki nam lahko karkoli povedo o VoDu vabimo na pogovor. Magari tudi tu na blogu, še raje pa kar k nam v pisarno. Pogovori že tečejo in bodo tekli tudi v prihodnje. Ne glede na to, pa naš fokus ostaja pri naši ključni aktivnosti, zabavi v domači dnevni sobi. Nekaj velikega, kar ni VoD, smo si izmislili in če nam bo sreča mila, bomo zadevo lahko spravili na plano še letos.