Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

blackhole3

Svoboda v Scwarzschildovem plašču

| 5 Comments

Najprej kratek uvod. Ker me že skrbi, da nekatere bralce skrbi zame, naj v svoj zagovor povem, da sem ok in da uživam, ter da marsikaj od napisanega v zadnjih mesecih privre iz mene. Precej razmišljam o tem, kaj povedati naprej in kaj ne in včasih stopim preko kakšne meje. Zato se mi zdi fino, da je tokrat na vrsti zopet en tak zapis, pa še o mejah govori, kako prikladno. Tovrstnim zapisom sem zadnjih nekaj mesecev dodelil kategorijo “uncategorized”, zdaj pa mi je jasno, da gre pač za poezijo. Zato nova kategorija na mojem blogu. Od tod seveda sledi tudi vprašanje, katerim temam je posvečen moj blog. Želim si, da še naprej marketingu, podjetništvu in malo fiziki. Vse ostalo je določen šum, ali pa filter, ki odganja tiste bralce, ki si jih niti ne želim. Raje namreč vidim, da mi blog pomaga biti v boljšem stiku z nekaj posamezniki, kot s tisoči bralcev. In to prvo mi je v letu in pol pisanja uspelo. Vsi, ki se vas to tiče, točno veste. Če ne, pa vprašajte. In potem itak ne bo več potrebno tega posebej spraševati. Takrat boste notri. V mojem krogu. Vam in tudi ostalim pa hvala za razumevanje.

Zdaj pa spet nekaj moje poezije:

Schwarzschildov radij je meja črne luknje.
Črna luknja je prostor, ki vase posrka vse, ven pa pobegne le Hawkingovo sevanje.
Meja je črni plašč. Črni plašč je Schwarzschildov radij.
Dokler se opazovalec ne zave Hawkingovega sevanja, je črna luknja sinonim za popolno skrivnost. In takrat je v črni luknji popolna svoboda. Omejena s črnim plaščem.
Vsaka meja, če je meja, je črni plašč. In vsaka meja omogoča svobodo. Dokler nekdo ne zazna meje in informacij, ki bežijo čez mejo ven.
Meje so osnova naše svobode. Brez meja, izgubimo čisto vse.
Najlepše ptice pristanejo v kletkah. Svobodne. Jok, zaprte, zaprte za svobodo drugih. Opazovalcev. Tistih z močjo.
Moč izvira iz skrivnosti. Nekaj, kar veš, zapreš s črnim plaščem in moč raste, dokler uspeš ohraniti plašč. Ko plašč izbubiš, moč izplahni.
Prstan je takšen plašč. Usta so takšen plašč. Prelom leta je takšen plašč. Energija, prostor in čas so vsi skupaj takšen plašč.
Brezmejna ljubezen ubija. In odrešuje. Odrešuje življenja. Jih osvobaja. Brezmejna ljubezen je edini uboj, ki je sprejemljiv. Vse ostalo je umor. In kaj je brezmejna ljubezen? Je to skrivnost za črnim plaščem? Je to moč srca, ki ne iztrohni, ki za vedno v črni luknji svoj ritem nabija in ostane za vedno? Kaj je brezmejna ljubezen?
Z besedami objemam entitete. Delam okrog njih črne plašče, jim dajem moč. Če pa besede presevajo, se odprejo, izgubijo moč. A pridobijo ljubezen. Jo začutijo. In sevajo.
Sevajo. Brezmejno. Ljubezen.
Ples. Plešem naprej. Brez konca. Konec niti ni začetek. Je le annum. Ali je to le rit sveta, anus mundi. Ali morda axis mundi. In je zasuk, ki se zgodi na miljonov let. Ko se Zemlja zavrti in s tečajev odleti. Ko pol ni več pol, le celota šteje. In Severnica z medvedom na vozičku jo popiha.
Potem čakam na ribe. Na ribiča ribe. Lačen. Želim si. Vode. Videnja. Vedenja. Jabolk spoznanja. Jabolk bolečine. Samovidenja. Jaz. Ko jaz nejaz postane, se rana zaceli in se čas ustavi.
Ples. Ples. Teče naprej. Poskakuje nazaj. Gor in dol.
Po črni luknji. Življenja. Iz črnega plašča se izvije, v črni plašč se zagrne. Lepota. Seva. Seva. In srka. In utripa. Srce. Ljubezen. Brez meja. Brez pik. Brez vejic. Lj-ubiti. Lj-uboj. Lj-ublana. Bu-lana. Lana. Punca. Lepa, po spominu, je.
Ljubezen. Seva. Pleše. Se skriva in preseva. Se odkriva. Ne odneha. Se upeha. Gre naprej. Do konca. In naprej. Brez mej. Ujeta, kot najlepša ptica tega sveta. Kot grdoba izza groba.
Sled se že izgublja. Kje je meja zdaj tu. Kje koncept zapisa, kje prehod, kje njegov je vnebohod. Kdo bi vedel, kdo pač ne, kaj me briga, mačka figa. To je zame. Za me le.
Ljubezen. Ples. Seva. Poje. Pleše. Igra. Igro. Ljubezni. Norosti. Bolečine. In pleše naprej. Do smeti. Do zlata. Do blata. Do noči.
Tuš spere noč. Jutro me čaka. Konec pesmi, začetek dneva. Dan. O Bog, daj mi moč. Da grem naprej. Da ostanem v mejah, kjer me ne najeda strah. Da vam dam, kar mi daješ ti. Da pomagam in vzamem, kar mi pomagati in vzeti je.
Ja, veliko jih bo umrlo. Veliko nas. Veliko. Pa tudi že nazaj je bilo tako. In kaj nas še čaka? Kje si črna luknja. Kje je tvoj črni plašč.
Hvala. Za ples. Za ljubezen. Za moč. Za plašč. Za skrivnost.

5 Comments

  1. Pingback: cuzak.itivi.si » Blog Archive » Jedro

  2. Saj veš – razpoloženje!

    Če imaš isto telefonsko številko, te pokličem enkrat v tem tednu.

    Lp

  3. @Genovefa

    Spremenila si ime?
    Ok, kdaj se dobiva na kavi?

  4. Kot se spodobi, ti ponujam vparašanje o tvojem krogu?!

    Oglašala se bom vedno nekje na meji _ – ‘ … višje pač ne gre (zaenkrat)

    Lp

Leave a Reply

Required fields are marked *.