Saj ni kle namen da odgovoriš, je pa da pomisliš na tisto “what if…” če bi šel čez. What if je hudo hudo vznemerljiva misel. Meni osebno izjemno. In kot si napisal, je črno-belo. Ali enormna nagrada, ali globok padec. What if?
Edini strah je strah pred pokom in padcem. Vse ostalo je umetno sproducirano, da ohranja meje med nami. Na ta način se gibljemo znotraj okvirjev, ki so rezervirani za določene … hm rekel bom klike. Le kdor se upa iti izven teh meja, preseže svoje strahove, vendar pa sproži strahove znotraj klike (nekoč) nad njim. Ustvarijo se novi strahovi, bolj prefinjeni, manj vidni, a zato vztrajnejši. Ker patriciji ne želijo še kakega plebejca, ki bo splezal čez zid. Se upaš iti čez, gregorc?
Robni pogoji, celični avtomat ali le omejitev časa, če prevedem svoje misli v jezik, ki ti je gotovo razumljivejši. Res, strah je skrivnosten, a vendar fascinanten.
Pa vendar. Strah je eno boljših čustev. Je opozorilo. Meja. Tveganje pri prehodu te meje se izjemno poveča, obenem pa je potencialna nagrada enormna.
A kot rečeno, večino časa velja tisto, kar je zapisano črno na belem v tem zapisu.
February 13, 2009 at 02:03
Če govorim o belem na črnem, moram pristaviti skledo – don’t think “What if” – be just What.
– > Nagrada je VEDNO nebeška, vendar jo moraš znat uporabit v real zemeljskem lajfu. Tu pa večkrat nastane problem …
February 11, 2009 at 16:55
..”what if” bi moral biti motivator na poti do cilja, ne dvom, ki ti sugerira globok padec.. negativity is 100% effective..
February 10, 2009 at 17:48
Saj ni kle namen da odgovoriš, je pa da pomisliš na tisto “what if…” če bi šel čez. What if je hudo hudo vznemerljiva misel. Meni osebno izjemno. In kot si napisal, je črno-belo. Ali enormna nagrada, ali globok padec. What if?
February 10, 2009 at 06:32
@gregor
Nimam kaj dodati. Lahko pa odgovorim. Morda.
February 10, 2009 at 01:45
Edini strah je strah pred pokom in padcem. Vse ostalo je umetno sproducirano, da ohranja meje med nami. Na ta način se gibljemo znotraj okvirjev, ki so rezervirani za določene … hm rekel bom klike. Le kdor se upa iti izven teh meja, preseže svoje strahove, vendar pa sproži strahove znotraj klike (nekoč) nad njim. Ustvarijo se novi strahovi, bolj prefinjeni, manj vidni, a zato vztrajnejši. Ker patriciji ne želijo še kakega plebejca, ki bo splezal čez zid. Se upaš iti čez, gregorc?
Robni pogoji, celični avtomat ali le omejitev časa, če prevedem svoje misli v jezik, ki ti je gotovo razumljivejši. Res, strah je skrivnosten, a vendar fascinanten.
February 7, 2009 at 12:13
Pa vendar. Strah je eno boljših čustev. Je opozorilo. Meja. Tveganje pri prehodu te meje se izjemno poveča, obenem pa je potencialna nagrada enormna.
A kot rečeno, večino časa velja tisto, kar je zapisano črno na belem v tem zapisu.