Zajček je našel jabolko. Ugriznil je in, joj, prejoj, zobek se je odlomil. Kako hudo!

Stokal je in jokal, dokler ni mimo prišla želva. Vprašala ga je, kaj se je zgodilo.

“Ugliznil ssem, pa sse mi je odlomil zzobek, uuuaaa,” je vreščal zajček.
“Ja kaj si pa počel, da je šel zobek?” je vztrajala želva.

“Jaabolko ssem uglizznil, uuuuh,” je še kar sopel zajček.

Želva je bila presenečena, “pa saj jabolka pa ja niso tako trda.”
“Si prepričan, da je bilo jabolko?”

“Jaaaa, jabolko je bilo”
“Dobro, kakšno pa je bilo?” ni prenehala želva.

“Kakššno, kakššno, ja, jabolčno,” je togotno odvrnil uhatec, ki ga je še kar bolelo ob izgubi zobka.

“No, kakšne barve je bilo?”

“Zzeleneee, zzelenee,” je še kar naprej hropel zajček.

“Ja, to pa to, zelena jabolka so res včasih bolj trda,” je pametovala želva. “Meni sicer ne bi bilo nič, nimam zob, bi ga
kar s svojim kljunom kavsnil, ampak ti, ti pa moraš bolj paziti.”

“Hvala zzelva, hvala. Les mi pomaga tvoje modlovanje. Povej mi laje, kaj naj naledim.”

“Ne vem. Ne vem. Jaz težav z zobki res nimam. Nikoli.”

 

Pa je zajček še kar vpil, dokler do njega ni prišla lisica. Lisica je prav zvita zver in tako se je odvil tudi njun pogovor.
Tu se je pričela dolga zajčkova pot, ki vam jo predstavlja ta pravljica.

“Lissica, lissica, uaaauuuaa, zzob mi je odpadel. ZZlomil se mi je,” je lisico pozdravil uhaček.
“Ha, res? Jaz pa vem, kaj moraš narediti. A ti to povem šele, če zame nekaj narediš,” je že začela pripravljati svojo zanko
lisica.
“Kaaaj paa?” je še naprej zavijal ubošček zajček.
“Frnikulo.”
“Flnikulo?”
“Ja frnikulo bi.”
“Flnikulo bi, auuuauuau…”
“Ja, frnikulo bi rada. Prinesi mi jo, pa ti povem, kako si lahko zobek popraviš nazaj, da bo še lepši kot prej,” je zvito
napredla zvitorepka.
“Flnikulo? No, plav. Flnikulo glem isskat zzate, lissiccauuaau.”
“Ja pojdi in mi jo prinesi, pa boš kot nov”

In je šel. Zajček po frnikulo. Seveda se mu ni sanjalo, kako bi v gozdu našel frnikulo, a tak škrbazajc pa res ni hotel
ostati. Zato se je kar podvizal.

Štorklja se je sklanjala nad bajerjem v bližini in zajček je priskakljal do nje. “Sstoljklja, ssstoljkja!” je izdavil
zajček, še vedno ves pretresen zaradi izgibe zobka.

“Ja zajček, kaj pa ti tukaj. In brez zoba si?”
“Jaaauaaa, ssevedaa ssem blezz zzobka, zzato ssem pa tukajuuaauu,” je še kar jokal zajček.
“Povej zajček, kako ti lahko pomagam?” je šla k bistvu dolgonoga štorklja.
“Flnikulo isscceemm.”
“Kaj?”
“Flllnikulo!”
“Kaj, nikulo?” ga ni prav razumela štorklja.
“F-L-N-I-K-U-L-O aaaauuuaaaa,” je odjokljal zajček.
“Aja, frnikulo, kaj pa ne poveš takoj. Vem, kje dobiš frnikulo, ampak kaj pa ti meni daš zato?” je že pričela trgovati
ptica.
“Kalkoli aaaauaaa.”
“No prav,” je takoj razumela dojenčkonoska, “jaz si pa želim ročno uro. Prav pristajala bi mi na mojih dolgih vitkih
nožicah, kaj praviš?”
“Jaaauaaa,” je še kar jokal zajček.
“Dogovorjeno! Skoči na moj hrbet, bova odletela v mesto, tam boš našel tako frnikulo, kot mojo ročno uro.”
“Mmppfff,” je namesto odgovora zajamral zajček, se vzpel štorklji na hrbet in že sta bila v zraku.

Od strahu pred višino ga je bolečina zaradi zlomljenega zobka kar minila, a zdaj je že bil na poti iskanja frnikule in ročne
ure. Ker ni hotel ostati brez zobka, druge izbire niti nima, si je mislil.

Štorklja ga je odložila na robu mesta in zajček je kmalu srečal goloba.

“Ha, ha, ha,” se mu je režal golob, ko je videl, da je zajček brez zoba.
“Hha, hha,” mu je jedko odvrnil zajček. “Kal ssmej sse. Ti nimass zzob, da bi ti kakssen izzpadel.”
“Ne, res ne. Kaj pa je zajček, kaj te je prineslo, ko si tak škrbast. Hi, hi.”
“Flnikulo iscem, pa locno ulo”
“HAHA, ti pa res smešno govoriš,” se je še kar šopiril od smeha golob. “No, saj sem te razumel. Hočeš frnikulo in ročno uro.
Kajne?”
“Da”
“Vem, kje ju dobiš. Ampak preden ti pokažem si tudi jaz želim kaj zase. Če ti že pomagam …” je enako kot prej lisica in
štorklja začel svojo korist iskati še golob.
“Kaj zzeliss?” je rekel zajček.
“Nogavičke,” je zadovoljen sam s seboj zagrulil golob.
“Kakksne nogaviccke?”
“Volnene, črički naj jih spletejo.”

In seveda je zajček privoli, kako pa naj ostane brez zoba, za katerega je zdaj potreboval že frnikulo, ročno uro, nogavičke,
pa še čričke bi moral najti.

Slednje ni bilo težko. V parku na robu mesta so se kar samo oglašali: “čri, čri, čri, …”
Zajček je poiskal drevo z najglasnejšim čričkanjem in se je oglasil: “Ccliccki, ccliccki, posslussajte me.”
“Čri, h, č, h” so črički očitno res prisluhnili.
Zajček jim je prosil, da mu naredijo nogavičke za goloba. Pa so črički rekli, da lahko, le nekaj dodatne volje želijo v
zameno. “Ni problema,” si je mislil zajček, ki se je zdaj že navadil na delanje uslug vsakemu, ker je pač želel rešiti svoj
problem.

Tako je to na tem svetu, ko sam hočeš kaj zase, moraš najprej narediti kaj za druge.

“Volna, volna,” je brez nadaljnega javkanja sam pri sebi rekel zajček. Bolečina zlomljenega zobka je popustila, kar ga je
vsaj malo pomirilo, a želel je naprej, da le razreši ta klobčič, v katerega se je zdaj napletla še volna.

“V hlev bom ssel,” je še naprej sesljal zajček brez sprednjega sekalca. V hlevu so bile krave, konji, koze, le ovac ni bilo
nikjer. “Kje so pa ovce, volno rabim,?” je malo sebi malo drugim živalim potarnal zajček.

“Ni jih več. Muu,” so odmukale krave.
“Včeraj jih je kmet prodal. Ihaa,” so odhrzali konji.
“A nekaj volne je še tu. Meee,” so nazadnje zameketale koze.

Živali so mu pokazale stajo, kjer si je zajček nabral dovolj kosmov volne. Kljub dolgi poti jih je vprašal, kaj je dolžan za
volno, ki jo je nabral. A so bile živali v hlevu prijazne. “Kar odnesi volno. Ti kosmi kmetu ne bodo koristili, nam pa še
manj,” so družno povedale prijazne živali.

“Hvala, hvala,” je bil vesel zajček. “Vccassih pa vsseeno dobiss kaj tudi blez plotiusluge,” je bil zadovoljen kosmatinček.

Črički so mu spletli nogavičke za goloba, ostanek volne pa jim je pustil.

Golob je bil zelo vesel nogavičk, zato mu je pokazal pot do peskovnika, kjer je zajček hitro našel frnikulo. “Kaj pa loccna
ula?” je vprašal sivček. “Srako vprašaj, srako. Tam zgoraj ima gnezdo.”

Zajček je odskakljal do drevesa s sračji gnezdom in se zadrl na ves glas: “SSSLAAAAKAAA”
“HHRRAAA, HHRRAAA,” je v odgovor prišlo z vrha drevesa. “Kaj hočeš, hhrraaa, hhrraaa,” je zavreščala sraka.
“Loccno ulo.”
“Kaj?” se je začudila sraka in priletela na tla, da bi bolje razumela dolgouhca.
“Loccno ulo.”
“Aha, ročno uro. Ja, imam jo. Kaj dobim v zameno?”
“Flnikulo.”
“Kaj?”
“Flnikulo.”
“Aha, frnikulo. No prav, naj ti bo.” In je sraka odletela na vrh krošnje, nazaj prinesla uro, zajček pa ji je dal frnikulo.

Zajček je še nazaj k peskovniku poiskat še eno frnikulo. Hitro jo je našel, “otroci svoje stvari puščajo vsepovsod, potem pa
se izgubijo,” si je mislil zajček.

S frnikulo in ročno uro je odskakljal nazaj v gozd.

Štorkljo je našel pri bajerju in dal ji je ročno uro. Bila je navdušena in ponudila mu je, da iz zraka poiščeta lisico.
Kmalu sta jo našla in že je zajček lisici hitel dajati frnikulo.

“No, lissicca, kako naj ssi zzdaj poplavim zzob?” je jadrno vprašal zajček.

“Ja, kaj ne veš? Hi, hi, he, he, ha, ha,” se je pričela krohotati lisica.
Zajček je bil kar jezen, vsa ta pot, od frnikule do volne in nazaj, zato da se mu tu lisica, ki ga je na pot spravila zdaj
smeji.
“Ja, zajček. Kaj ne veš, da ti je odpadel mlečni zob in da ti bo pravi zob zrasel sam od sebe? Ha, ha, ha.”

Pa se je začel smejati še zajček, z njim štorklja in ko so izvedele za zgodbo še vse živali v gozdu in v parku na robu
mesta.

“Čri, čri, čri” pa so naprej cvrčali črički.