Kar je dobro, ni nujno dobro iz druge perspektive.

Pogosto se srečam z mislijo, da je treba razmišljati pozitivno. In se ji uprem. Tej misli. Ker je bedasta. Ker je za začetek bolje, da kdo sploh začne razmišljati, oznaka pozitivno ali negativno pa je tu odveč. Še več, kar je pozitivno za nekoga, je lahko negativno in to ne samo za nekoga drugega, ampak za taistega prvega, le počakati je včasih treba.

“Naj obogati, nato pa vse izgubi”, je menda ena hujših kletvic pri Judih. Tako ni nujno za nekoga dobro, da obogati. Pa ne le zato, ker lahko bogastvo kasneje izgubi, ampak tudi zato, ker denarja ne zna upravljati, z njim ne zna delati, namesto, da bi ga denar naredil bolj srečnega, se kljub finančni preskrbljenosti utaplja v nesrečnem življenju.

Podobno vprašanje perspektive je, kaj je dobro. Verjetno moj najljubši citat je Shakespeareov “Thing are not good or bad by themselves, it’s only the mind that makes them so.” Ta um, ki pojmemi ocenjuje in jih klasificira na dobre in slabe, je odvisen od perspektive. Odvisen je od tega, kako dobro zna sestaviti sliko vseh informacij, ki ga vodijo v toku odločanja o kakovosti posameznih pojmov. In pri tem pojmi niso neodvisni, temveč se povezujejo v sklope miselnih tokov, kjer skorajda pomembnejšo vlogo od pojmov samih odigrajo med-pojmovna razmerja.

Primer uveljavljenega miselnega toka je, da je dobro, kar ohranja življenje ter povečuje možnosti za prokreacijo. Hrana ohranja življenje, zdrava hrana morda celo poveča privlačnost, kar hrano uvršča med dobre pojme. Ni pa to nujen pogled za vsakogar. Kdor je predebel, lahko hrano proglasi za največje zlo, pri tem pa zanemari zgoraj navedeni argument o ohranjanju življenja.

Odlična ilustracije te zgodbe o perspektivi je film Rashomon pokojnega velikana japonske filmske umetnosti Akire Kurosawe. Film temelji na tem, da različni akterji iste dogodke vidijo na vsakemu lasten, a tudi drugačen način. Perspektiva, pač.

Kaj pa iz svoje perspektive o perspektivi meniš ti?