Dva večera nazaj sem štirim kolegom iz pacientskih krogov (organizacije pacientov), iz tujine, pisal pismo, ki ni bilo usmerjeno v neko delovno nalogo, predlog projekta, ali siceršnje usklajevanje, ampak sem jim pisal osebno. Izbral sem štiri sogovornike, ki so mi blizu, ki mi ob vsakem srečanju prikličejo nasmeh na obraz, ki jih imam rad.

Pisal sem jim o sebi, o izzivih, s katerimi sem se srečal v zadnjem času, o krizi, o tem, kako sem vse skupaj doživel, kaj sem počel, kako mi je uspelo nekaj reči, ki me bodrijo.

Vsak se je odzval. V čudovitih pismih. Eden je pred nedavnim pustil službo, drugi je izvedel, da sta s partnerko noseča in bo dobil svojega prvega otroka, tretji je resno bolan in se bori, četrti nas povezuje, razume in vzpodbuja.

Redko doživim tako dober stik. Ta stik je neprecenljiv. Pisal sem resnično, iskreno, z noto optimizma. Dobil sem pisemski objem vsakega od njih, vsi skupaj smo v teh dneh prebrali še pisma vseh ostalih.

So stvari v življenju, ki se te dotaknejo. In v življenju je balast. Odstrani balast.