Vredu je, res, je rekla, Tam v noči mi je govorila,. Ne veliko. Tišina. Vmes je vrinila kakšno besedo. Palabras. Hja. Mrzlo je. Šumi. Mimo se sprehaja ena izmed duš, druga potuje, na kolescih, kot bi jo vlekel magnet.

B ali V? Je rekla. Pogovor ni stekel. A kaj bi, šunder, ne prehud, a po ulicah okoli njiju je vrvelo, kot v mestu mora vrveti. Topot petk po …. brni …. kako ti gre … spet govori. Prekine. Čaka. Čaka. Kaj zdaj? Greš naprej, kaj če izpustiš tisto, kar nosiš.

Piš, ne preveč hladen me poskuša objeti z leve, kaj če je to še ena od teh številnih duš. Ene hodijo, druge se vozijo, tretje so piš. Kašelj v daljavi. Tujci. Ne razumem vsega. Pogovori tečejo. Četudi sva sama. Sama. Lepo je biti sam s teboj, draga moja. Lepo.

Kje si bil, tega ni rekla, si je pa mislila. Predal se zapahne, še eden, slišim zvok tistega kovinskega ušesa na konzervi, ki ga potegneš, da prideš do pijače.

Mijav, mijav. Seveda, kaj pa drugega, si mislim, zdaj ne govori že več minut. Zamotil sem se in je odtavala stran. Misli so odšle drugam, po mojem me ne opazi. Ampak bo kmalu nazaj, saj ne more brez mene. Lepo je, ko ji na uho prišepnem, da jo ljubim. In mi reče nazaj, da ona tudi mene. Si želim še kaj več od tega. Ne bi rekel.

Otrok se oglaša. Ne vem, od kod. Pač od nekod. Saj je vseeno. Nekaj najbolj normalnega me temi ulicami v temi, med tisočerimi dušami, ki me obkrožajo. A moja duša, duša dvojčica, ta ne gre nikamor, četudi odide, ostane, se vrača, pleše z menoj.

Spet se nekaj dogaja, piska, nekdo se sprašuje, skomiguje z rameni, dviguje roke. Drug prikoraka mimo. Ampak saj se nič ne zgodi, vse skupaj je kot bi pil skodelico kave na letališču in bi se mimo mene sprehajali potniki, pa zaposleni, sem in tja kakšen pilot. Nič posebnega.

Razen tisti dan, ko smo skoraj pristali, a je pilot v zadnjem trenutku obrnil letalo navzgor. Nekaj nemira je šlo gor in dol po kabini, kot čutiš vibracije ob orgazmu in te spreletava, v valovih.

Ko je obrnil letalo, ga umiril, je zelo pomirjujoče povedal, da pristanek ni bil možen, ker se je v tistem trenutku na pisti nahajalo še eno letalo. Pha. Kako je to mogoče? Ni pomembno.

Smrt je včasih blizu. Kot duša v temi. Je ona moja sovražnica ali prijateljica. Me ljubi ali se samo dela, da me ljubi. Ali znam prepoznati njene znake, njeno neizgovorjeno govorico, njen ples, njeno resnico.

Pobožam jo, po vratu, po laseh, z roko si sežem dol, obrne se stran, ji ne paše. Prav, saj ne gre vsakič.

Voda buči. Roka se steguje. Mimo korakajo možje v modrem. Spet en drug otrok nekje v daljavi vrešči. Mesto živi naprej.