Danes sva se dobila z Alešem Liscem na kavi. Pogovor je bil neverjetno, pih, marketinški. Po svoje sva kar patetična, ko se takole pogovarjava o primerih, praksah, predavanjih, knjigah in vsem ostalem. Normalneži se menda o ženskah, avtih in pivu 😉

Pa ostanimo vsaj za silo profesionalni in si poglejmo, kaj sva ugotovila:

1. Slovenci smo premalo ambiciozni.

Heh. To je edina bistvena ugotovitev. Spomnim se pogovora z enim srednje znanim proizvajalcem v Sloveniji, ki ima svetovno zanimive izdelke in je nekoč komaj izdavil, da ima en velik cilj. In sicer to, da bi bil največji v, tada, tada, tada, v Sloveniji. WTF! Pozor. Izdelki so prva liga. Proizvodnjo imajo na Tajvanu. Oni pa sanjajo o Sloveniji. Ma, to je tako, kot bi jaz rekel, da bi rad imel največjo picerijo v Spodnjem Kašlju :-S

Pa sva razpredala naprej in sva ugotovila, da je treba narediti kakšen korak naprej tudi pri nas, ki se imamo za nekakšne mentorje trženja. Naša naloga je, da prav slušateljem Aleševih seminarjev damo samozaupanje, da hitro začnejo razmišljati o tujih trgih. Tako sva rekla, da bi bilo več kot dobro, da poiščeva Gaborja z Madžarske, Vlada iz Hrvaške, Mirsada iz BiH, Jovana iz Srbije, Mathiasa iz Avstrije, Giannija iz Italije, pa še koga, ter delava na tem, da preko meja odidemo prej mi, kot to vbijamo v glavo slušateljem seminarjev. Zgled, ne besede.

Roko na srce. Aleš je v tujini že veliko. Jaz nekoliko manj, bom pa v bližnji prihodnosti tudi več. Preprosto moram biti. Ker res nočem samo picerije v Spodnjem K.

In še najava. Aleš v sodelovanju z zaposlitvenim portalom Moje delo pripravlja trening tržnikov, katerega obljuba je, da bo izbral le 100 najboljših kandidatov in jih izobrazil v najboljše tržnike v Sloveniji. Konkretna, sicer zelo obširna, obljuba, pa vendar zanimivo. Aleš pravi, da je kandidatov že zdaj več, kot so razpisali vseh prijavnih mest. Zelo zanimivo. Več je opisano tule. Aja, predavam tudi jaz 🙂