Več tem se mi mota po glavi.

Had se sprašuje, ali je res vse moč pogooglati, oziroma natančneje, kaj za našo kulturo pomeni copy & paste. Pravi, da to ni kreativno, da vodi k plagiatorstvu. Ja, v veliki meri da. Je pa tudi znak, da je reciklaža vse bolj prisotna tudi na področju zapisovanja, ne le pri materialih, kjer smeti ne sodijo več na smetišča, ampak je iz njih bolje narediti kaj novega.

Naprej me misli vodijo do instantnosti kulture. Konzumiramo trenutke, premišljujemo trenutke, zapisujemo trenutke, ter tako še pospešujemo krogotoke trenutkov. Kje je tu dolgoročnost? Kje so tu Rim, Napoleon, Sokrat, Musashi Miyamoto, Prešern, Gödel, Kubrick? O Majih tule raje ne bi zgubljal besed.

Dežuje. Čakam na prvi sestanek. Edini sestanek. Dolg sestanek. Cel dan delamo na poročili za klienta. Po 16 svetovalnih dneh. Ponosen sem na izdelek naše svetovalne skupine. Nastala je adhoc. Izkazala pa se je, kot bi delali skupaj že več let.

Prejšnji teden mi je Uroš dal svojo listo jazzovskih umetnin, ki mi bodo pomagale vstopiti v to zvrst glasbe. Ne vem še, ali mi bo uspelo. Iskreno, ne vem, ali bom začel. Bi. Pa sem tako skrben varuh mojega časa, da daje, temu največjo prioriteto. Tudi če zamujam roke. Moj čas je prvi. Sicer pa sem mu tudi jaz dal svojo listo klasikov. Pa da vidimo.

Ideja za roman, že prenekatera, je, da ljudje nismo inteligentni, ampak smo le hiše za inteligenco. S slednjo nas napolnjujejo eterična energetska bitja, nekakšni škratje, ki so doma v nas. Ideja ni originalna, je le nadaljevanje misli, s katero me je prijazno okužil Andrej. Povedal mi je za projekt energetske zaščite Slovenije, ki se je dogajal okoli osamosvojitve. Tam so se pojavljala ta bitja. On jih je celo videl.

Za Marka se trudim narediti iskro, prvi korak. Vsi naslednji so že zastavljeni. A brez iskre ni ničesar. Marko je zame največji umetnik našega časa. Ne trdim, da je najboljši. Še manj trdim, da je všečen. A o izjemnosti ni dvoma, niti tega dvoma ne dopuščam drugim. Pa četudi dvomijo.