Gore so mi bile všeč od nekdaj, a nivo okuženosti z njimi je v zadnjih dveh letih zrasel do mere, ki meji na odvisnost.

In še povečuje se.

Včeraj je bila pri nas sestrična in njen mož mi je razložil nekaj novih dogodivščin iz gora in rezultat je, da me vse bolj vznemirjajo novi in novi cilji.

Najbolj izmed opisanih Vrbanove špice, ozek greben med dolino Krme in Kota, kjer z eno nogo zgrmiš v prepad na levi in z drugo v prepad na desni, nato prideš na ravno polico Plesišče, še malo naprej pa si na Staničevi koči.

Ali pa vzpon po Hanzovi poti na Mojstrovko. Tam smo se pred nekaj tedni z družino ustavili na izhodišču in se obrnili. Presodil sem, da za nas štiri ni pravi trenutek osvajati novih plezalnih poti v megli in ob vlažnih stenah. Sin mi je sicer zameril, a Slemenska špica je več kot odtehtala zasuk na poti.

Pa nova ferata na Češko kočo, pa pot od Kamniškega sedla čez Brano, Tursko goro, na Skuto, do onega izjemnega bivaka, ter na Grintovec in Komno. Plamenice. Škrlatica. Prisank. Mangart. Ah! Oh!

Zdaj šele, po 40. počasi razumem, kaj nas Slovence vleče v Himalajo, v Ande, skratka, v gore. Da, ljubim gore.