Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Gandhi je dober, Shakespeare je lep, a kdo je večji?

| 2 Comments

Nekoč sem Mitjo M hecal z vprašanjem ali je večji Gandhi ali Shakespeare. Rekel je, da Gandhi. Potem sem jih vprašal še nekaj. Vsi so rekli – Gandhi. Le jaz sem rekel Shakespeare.

V čem je bil torej point?

Kot kaže se sam odločam bolj glede na to, kaj je lepo, kot kaj je dobro. Verjetno bi Gandhiju lažje kot lepoto pripisali dobroto, Shakespeareju pa ravno obratno.

Pred leti so me na srečanju planerjev McCanna v Londonu vprašali, kaj je moja strast. Rekel sem, da je to raziskovanje lepote. No, dodal sem, da so najlepše od vseh in vsega ženske, a to tule ni point.

Point je v tem, da je lepota resnično nekaj prečudovitega.

Kaj je lepota? Lepota je tisto, kar v nas vzbudi prijetno, harmonično, pomirjujoče občutenje, tudi vznesenost. Lepota je tudi v dobrem, zame je zato dobro zajeto v lepoti.

In tu pride na vrsto Shakespeare. Še zdaleč ni edini, ki bi znal lepoto zlivati na papir, je pa zame največji. Kaj pa vem. Ko prisluhnem verzom tega grandioznega mojstra, se počutim, kot bi bil v katedrali največje izmed duš. Zanimivo, zdajle se spomnim, da mi podoben, sicer šibkejši občutek dajejo filmi Christopherja Nolana, zlasti zadnji Inception ima v sebi nekakšen poseben čar.

To isto lepoto najdem vsepovsod. Pogosto v naravi. Recimo na gori Mrzlica nad Hrastnikom. Ali pa igri mojih otrok, v neprestanem žgečkanju. Ja, še nekje. V nekaterih odlomkih Biblije. Pih, tudi v izdelkih, recimo pri Applu. To lepoto vidim v sijaju oči. V glasbi. Prav zdaj poslušam Luhrmanov soundtrack iz Romea in Julije, tega filmskega odbitka, kjer se Capuletti in Monteguei dajejo s pištolami namesto z meči.

Ni pa lepota nujno dobra. Kje pa! Lepota je lahko navidezna, varljiva, napihnjena, lahko je kot izpraznjena lupina napihnjenih silikonskih balonov. Lahko je ničeva, nečimrna, lahko je narcisoidna.

Te druge vrste lepote ne maram. Ta je lažna. Iščem tisto prvo vrsto, pristno, resnično, prvinsko. Tu vsako manekenko ali fračo iz Playboya premaga deklica iz invalidskega vozička, če je le lepa, notranje lepa in to izžareva. Ta prava lepota je moč, iz katere črpam, k njej se vračam, k njej prisegam.

Verjamem v ljudi. Verjamem v ta svet. Verjamem v lepoto. Temelj vseh nas, tega sveta in lepote je resnica. In ta, nenaličena, surova, krivična, obupna, strašljiva, nežna, čuteča, ta je najlepša. 

2 Comments

  1. Tole se pa v celoti strinjam. Kukr vem da si drugačn člouk od mene, me kdaj prou šokiraš k napišeš kej tazga, k da bi svoje misli bral.
    Drgač pa mislm d si me to uprašu u avtu k sva šla prvič u jesenice. Pa ne vem kva sm ti odgovoru, mislm d sm reku da noben od njiju. Ampak če bi mogu zbirat, bi bil Shakespeare (Lainšček…).

  2. Zanimiva dilema.Meni se skoraj vedno zdi resnična dobrota izjemno lepa. In v resnični lepoti, kot praviš, je tudi seme dobrega. Se mi zdi, da vsak podjetnik, oblikovalec in dobrodelnik, ki išče odgovore na resnične potreba človeka /človeštva, najde odgovore, ki so tudi lepi. Morda so tudi za to Applovi izdelki tudi lepi.

Leave a Reply

Required fields are marked *.