Boginje.

Ljubim lepoto.

A nasprotja težijo,

se vkup zložijo.

In okamenijo.

Adijo.

Lomijo srca.

Valovi šumeči, živijo

v sreči, stremijo, hlepijo,

v nebesa zorijo,

adijo,

adijo.

Kot krofi,

žalostni grofi,

se v Celju gostijo,

še bolj se redijo,

slavijo partijo,

pokra,

adijo.

Adijo kričijo,

pijavke norijo,

v zrak se zgrudijo,

v prsa se bijo,

se trkajo,

adijo.

Adijo ljubezen,

želena lepota, kot sveta

golota. Kam kliče golgota,

zarota, zarota. Ali

pomota, napaka

kloaka.

Adijo.

V raju je mesto,

ki poje o sreči, slepoti,

kipeči, v srcu goječi,

opoju čuječi,

zlatu in blatu

rogovih in biserni koži,

žrebički vrteči,

v pot že štrleči.

Govori o gori,

krilatih kreluhih,

zelenih modruhih,

v črnih klobukih,

s škrtoci na kloc,

potresov ropot

in vina sladkob.

Dobrot iz vesolja,

ožin sladkih,

ter mehkih in gladkih.

Postoj ti mornar,

poglej čez obzorje,

se vidi tja čez,

kjer vetra žlahtnoba,

se z lokov vihti,

in duh oživi.

To, si ti.

Iskra, netivo in ogenj,

se kres razbohoti,

še škrate prikliče,

mi solze izlije,

v te besedije,

se čut moj umije.

Napaka se skrije,

lepoto boginje

prikliče.