Notranji mir ni zgolj cilj, je tudi sredstvo.

Omogoča mi osredotočanje na tisto, kar si izberem, vse moteče misli se umaknejo. Tako lahko bistveno ločim od nebistvenega.

Da bi to dosegel, je ključna etika. Etika je način, kako si prečistim misli. Bistvo etike je v dobrem namenu. Etika je preprosto spraševanje samega sebe o tem, ali je nekaj prav ali ni prav, je dobro ali ne, naj to storim ali ne. Etika je tu, v mojem življenju, vsak dan, ves čas, ni zgolj vsebina zaprašenih knjig, grških filozofov, mistikov ali vere.

Ob priznanju grehov pri vsaki maši med drugim povemo, da smo grešili “v mislih, besedah in dejanjih”.

Drugi nas sodijo po dejanjih, redkeje po besedah, nikoli po mislih.

Za dejanja odgovarjamo, za besede redkeje, a nikoli za misli.

A etika to obrne na glavo. Vprašanje kaj je prav je samoizpraševanje. Sami pred seboj odgovarjamo za svoje misli. Saj te opredeljujejo namen, iz katerega se rodijo besede in dejanja.

Misli ni mogoče kontrolirati, podobno kot ni mogoče ne misliti na krokodila, vsakomur, ki tole bere. A umiri jih duh. Duh pa je miren, če je namen dober. Če so dejanja človeka skladna, če v njih ni prevar, nakan, krivičnih obtožb, se misli umirijo.

Dejanja večinoma lahko nadziramo. Besede že nekoliko težje, se zarečemo. Misli ne nadziramo, misli se pretakajo po strugah naše duše. A struge pravičnih, dobrih in umirjenih ljudi so takšne, da misli niso motne.

V pogovoru s človekom čistih misli se pretaka resnica, dober namen. Tak je bil dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Pogovor z Jožetom je bil podoben obisku izvira z bistro osvežujočo vodo. Srečala sva se nekajkrat jeseni 2013 ravno zaradi projekta povezanega z etiko, a žal je decembra nenadoma preminul.

Šele kasneje sem se zavedel, da sem imel v tistih nekaj srečanjih opravka z enim najbolj umirjenih in premišljenih ljudi v svojem življenju, enako je mislilo 6 duhovnikov, toliko jih je prišlo na njegov pogreb, enako je mislila vrsta strokovnjakov nevrofiziologije s celega sveta, ki so prišli na žalno sejo leto dni po njegovi smrti. Jože je bil tudi velik strokovnjak na področju bioetike, v medicini je velik pečat pustil tudi kot predsednik komisije za medicinsko etiko.

Šele z Jožetom sem dojel, da je etika živa stvar, da je ključna za čiščenje lastne duše, kajti duša je kot hiša, v kateri prebivajo misli. In če duše ne čistiš, tudi misli ne morejo biti čiste. In potem tudi ni miru, misli niso zbrane, besede ne prihajajo iskreno iz globin, ampak delujejo plitvo, lažnivo, dejanja, pa tudi ne morejo biti zgled.