Pred časom sem na pavzi med šviganjem bo belih strminah mojega najljubšega smučišča srečal g. Tihomirja Simića, ki mi je povedal dve zanimivi zadevi, zraven pa pokazal še nekaj implicitnih mojstrskih prijemov, torej tistih, kjer besede niso izrečene, a je vse povedano. Slednje hranim zase, oziroma za privatno diskusijo z zainteresiranimi, o dveh zadevah pa tule.

Najprej mi je povedal, da je doktor znanosti, področje krizni management. Rekel je, da je za rešitev krize v podjetju najprej potrebno poiskati jedro patologije. Dokler jedra ne najdeš, se kriza le poglablja, saj vsak ukrep deluje kot živo blato, otepanje te le še bolj potaplja. Ko odkriješ jedro, pa ga odstraniš in živo blato sploh ni več tako živo, hja, ker si živ ti. Z navedenim se strinjam, a le delno. Moj pristop k reševanju kriz je drugačen. Ko je kriza, iščem dobre vzorce, ne le slabih. Če odkrijem oboje, prve vzpodbujam k rasti, druge pa prezrem, oziroma se jih praviloma ne dotaknem. Ukvarjanje s slabim me ne veseli. Je kot šarjenje po dreku, medtem ko bi lahko vohal cvetoče vrtnice. Se pa strinjam s Tihomirjem, da včasih vendarle tudi vrtničar /vrtnar vrtnic 🙂 / mora poseči po gnoju, pardon, dreku. Ker potem vrtnice še bolj dišijo.

Druga zadeva je bila manj drekasta. Vprašal sem ga po njegovem okusu pri klasični glasbi, za katero sem ocenil, da ga gotovo privlači. Nisem se zmotil. Gospod je vedel precej. Navdušil pa me je s tezo, da so najboljše glasbene mojstrovine tiste, ki v enem delu združijo znanje vrste generacij. Čarobna piščal, Wolganga Amadeusa Mozarta je takšna opera. V njej slišiš pradavnino, kameno, bronasto in bakreno dobo, antiko, srednji vek, vse do sodobnosti. Vse je v njej. A ona je še vedno čudovita, zapeljiva in čarobna. Kot najlepša ženska. V njej so vse ženske, svetnica in grešnica, vestalka in piromanka, vila in kurtizana, devica in radodajka. To je moja ženska.

Tihomir je moder gospod.