Prebral sem knjigo Doktrina šoka izpod peresa Naomi Klein.

Punca si za začetek izbere res šokantno izhodišče. Pove namreč, kako se je nekemu psihopatskemu psihiatru zdelo primerno, da v petdesetih letih kopico svojih pacientov pohablja in duševno zlorablja s pomočjo elektrošokov, mamil, čustvene deprivacije, vse s ciljem, da bi psiho ljudi najprej izbrisal in jo nato ustvaril na novo. Opisuje izkušnje ene od mučenk, ki je šele veliko let po travmatičnih dogodkih prišla do spoznanja, da je njeno življenje uničeno zato, ker je bila psihopatova preizkusna žival, ena izmed njih. Opisuje polomljene kosti, hrbtenico, invalidnost, migrene, amnezijo, in nato njeno odkrivanje, kaj se ji je v resnici zgodilo.

Prehod od te osebne izpovedi, k geopolitični realnosti tega sveta Kleinova izvede na izjemno učinkovit način. Pojasni namreč, da ta mučenja niso bila le blodnja zblaznelega psihiatra, ampak da je šlo za načrtno zlorabo številnih usod z namenom ugotoviti, kako v proces mučenja vpeljati psihološke prijeme, da bi dosegli popolno prevlado nad trpinčencem, in to ne le fizično, ampak zlasti psihično. Rezultat teh mengelejevskih metod je bil priročnik za mučenje, ki ga CIA še danes menda s pridom uporablja.

Od tu naprej opisovanje raznih svetovnih kriz postane veliko bolj plastično. Začne z razlago, kaj se je zgodilo leta 1973 v Čilu, ko je general Pinochet izvedel državni udar in ubil Allendeja. Zlasti je zanimiva razlaga, kako so bili koraki, ki so udaru sledili, skrbno pripravljeni vnaprej. Da je bil namen državo in njene prebivalce pahniti v šok, da bi potem na njem izvedli t.i. šokterapijo, v kateri je prišlo do velike prerazporeditve premoženja v državi, hkrati pa je Amerika zavarovala svoje korporativne interese, je po takšnem uvodu nekako že kar samo po sebi umevno.

Kar sledi je nato naštevanje kriz in primerov, kako so le te izjemno koristile nekaterim točno določenim interesom, za Kleinovo, primarno interesom korporativistične elite, ki jo zanima le dobiček, pa četudi je za to potrebno dobesedno milijarde ljudi spraviti v slume po celem svetu.

Zgodbo nato vse bolj pelje do tega, da nam doslej znano državo vse bolj zamenjuje neka navidezna lupina formalnih državnih struktur, ki so lahko skoraj kakršnekoli, nikakor pa ne nujno demokratične, v njenem centru pa se je pojavil zajedalni in uničevalni korpokapitalizem. Kleinova tako opozarja na to, da se iz demokracije selimo v korpokracijo, oziroma nekakšen novi fevdalizem, kjer se navidez sicer morda zdi, da ljudje določamo, kdo bo vladal, v resnici pa se premoženje koncentrira v vse bolj omejenih in vse bolj elitističnih krogih, ki imajo tudi dovolj vzvodov, da vedno dosežejo svoje, demokracija gor ali dol.

Morda Kleinova pretirava, zlasti v tem, ko za vsem vidi korporativizem, in skupaj z njim največkrat korporativistično Ameriko. Morda kapital le izkorišča nekatere procese, katerih vzrok in počelo je vse prej kot le denar in oblast. Trditi, da je isti kapitalizem kriv za vojno v Afganistanu, vojno v Iraku, vojaške hunte v Argentini, Jelcinov puč leta 1994 v Rusiji, pokol 89 na trgu nebeškega miru v Pekingu, azijsko finančno krizo leta 2004, in tako naprej, je seveda težko. Zlasti zato, ker bi potem z isto mero lahko obtožili ljudi nasploh, ne le kapitalizem. To je tako, kot bi trdili, da je pohlep slab, drugih vzgibov pa ne bi analizirali. Še večji problem pa je, da Kleinova postavlja na tnalo Ameriko, kot da je njen edini produkt v svetu destrukcija. Sam sem prepričan, da si ne Amerika, ne kdo drug, ne zasluži zgolj in samo kritike. Ali če povem drugače; Kleinova kritizira Ameriški korporativizem, oziroma natančneje Friedmanovski liberalizem, kot da je enoznačno pohlepno naravnan zgolj na dobiček, da ne gre drugače, kot da si bralev vzpostavi predstavo, da Kleinova zagreši podobno napako, to pa je enoznačen vehementen napad na Ameriko, kot da slednja itak ne bi imela že itak vseh bolezni imperija v izdihljajih.

Ali drugače povedano, zdi se, kot bi Kleinova razglasila svojo apoteozo nad Ameriko v trenutku začetka njenega zatona. In slabše kot jim bo šlo, več Kleinovih bo na obzorju. Zato je Kleinova knjiga pomemben znak časa, tudi nekakšnega premika v samopercepciji civilizacije.

Vsekakor zelo priporočam v branje. Nekatere reči na tem svetu dobijo čisto drug pomen.