Ne glede na to, da sem eden od iTIVIjevih staršev, se nimam za filmofila. Najbrž zato, ker si pogledam premalo filmov, kakšnih 6 na mesec na iTIVIjevih DVDjih, zraven pa še ene 3 do 5 na TV, v kino pa ne hodim več, razen na zastonj premiere, pa tudi zato, ker me vendarle ne privlačijo tako, da bi se zato odrekel vsemu zabavnemu, pogosto kar knjigam, ali pač člankom, najsižebodo iz Economista, ki sem si ga, juhej, jeseni po več letih abstinence ponovno naročil za pičlih 99€ na leto, ali pa magari iz zastonjkarskih časnikov, da vse druge razonode ne omenjam.

A kaj mi bo 20 in več filmov na mesec, če je meni dovolj, da se mi v življenje pripelje samo nekaj takih filmov kot je Barry Lyndon. Nekaj takih, potem lahko, …, no, ne še. Barry Lyndon je fantastičen film. Je kot sprehod po galeriji. Filmu najbolj prikladen opis sem našel kar na iTIVIju, med komentarji filma*, kakopak, spisal pa ga je famozni Borut L. Kdo ne pozna Boruta L.?

Da ne bom poskušal po nepotrebnem tekmovati z Borutom, čeprav sva oba ugotovila, da je film kot fascinantna nikoli dolgočasna galerija perfektnih slik, bom opisal samo eno sceno, pravzaprav tri, ki si sledijo ena za drugo, vse v počasnem ven-lezečem-zumu ob spremljavi perfidno izbrane klasične glasbe.

Barry z družino, z ženo in dvema otrokom, ležijo na razkošni postelji, sreča v očeh, mir v dušah, kamera se odmika – preliv – Barry se zalizuje z eno in masira joško drugi, zadaj drugi orgijaši, kamera se odmika – preliv – žena z otrokoma, ležijo na postelji, odmaknjeno, steklenih oči, nelagodno, kamera se odmika.

Doslej sem si pogledal Peklensko pomarančo, večino Široko zaprtih oči, nekoč na neki zabavi se je vrtela Polna bojna oprema, ter Barryja Lyndona. V mojem DVD predvajalniku je prav zdaj Malkovichev Jaz Kubrick. Letos si bom zagotovo pogledal še vse ostale. Pa mogoče si bom prebral knjigo o Kubricku Simona Popka, ki mi jo je priporočil Borut.

*komentarje lahko beremo le uporabniki