Skoraj leto dni že pišem tale svoj blog, pa se razen opisa v mojem osebnem profilu še niti dotaknil nisem teka. Bom pač tokrat poskusil nadoknaditi nekaj zamujenega.

Velika uvodna tema pri teku je sam pričetek. Kako torej lahko začetnik prične teči in s tem premaga veliko psihološko oviro, ki mu pravi, da on tega že ne zmore?

Odgovor je enostaven. Če se zmorete eno uro sprehajati, potem vam tudi pol ure teka ne bo vzelo sape. Ključ je v tem, da je vaš tek dovolj počasen. Velika večina se nas je na tek navajala v osnovni šoli, kjer je bil praktično vsak tempo prehiter. To niti ni krivda učiteljev, ampak gre za skupinski pojav tekmovalnosti, kjer hoče vsak biti hitrejši od ostalih, tako da so na koncu vsi zelo hitro zelo zadihani.

Ko odrastemo, ohranimo spomin na te hudo naporne kratke šprinte in zdi se nam, da za tek pač nismo. To uspeva drugim. Pa ni res. Je pa težava velika. Tudi sam sem se soočal z njo. Na začetku sem se teka loteval prav po osnovnošolsko. Zjutraj sem šel ven, ubral tempo savanske gazele, odnehal po manj kot kilometru, na koncu pa sem si še dopovedoval, kako sem le storil nekaj dobrega zase.

Rešitev je prišla v obliki merilca srčnega utripa. Izbral sem si najbolj enostavnega Cardiosportovega in svoje delo je opravil bolje od najboljšega trenerja. Že ob prvem teku sem končno pokapiral, da sem prehiter in da po nepotrebnem bezljam. Z upočasnitvijo je prišla razdalja. Bilo je neverjetno, saj sem nenadoma ugotovil, da je 20 minut teka pravi mačji kašelj.

Še več, ko sem dal Cardiosport svoji ženi, sva za najin prvi skupni tek izbrala kar tek v klanec, kar je sicer spet bedasto, ampak merilec je odlično pomagal upočasnjevati oba, celo do tega, da sva pol poti na Golovec tekla skoraj pednjaje, ampak delovalo je odlično. Klancu navkljub je moja prej skeptična draga takoj prišla na okus in je od takrat naprej tudi sama pričela aktivno teči.

Merilec sem čez nekaj časa odložil, saj sem ugotovil, da mi isto informacijo kot merilec itak še bolje posreduje moje telo. Danes zelo dobro vem, kdaj sem prehiter, prepočasen pa itak nisi praktično nikoli.

Odloženo igračko je kmalu nadomestila nova, ki je v že 5 iteraciji še vedno z menoj. Glasba v ušesih je pri meni med tekom stalnica. Tudi na tekmah. Pred pol leta sem za rojstni dan dobil še tekaški dodatek, s katerim je spremljanje teka še bolj zanimivo. Nekateri te igračke uporabljajo celo za izobraževanje.

Posebno poglavje pri teku so tekme. Doslej sem mali maraton odtekel 8x, velikega pa šele 1x. Glede tekem lahko povem predvsem dvoje. Prvič to, da se je nanje potrebno pripraviti, drugič pa to, da je potrebno na tekmi začeti dovolj počasi.

Prva dva mala maratona sem na štartu tekel skupaj s celo množico, ki večinoma teče nad svojimi zmožnostmi, kar je posledica istega črednega nagona, kot sem ga opisoval že na začetku tega zapisa. Sam sem na teh dveh nesrečnih tekmah v štartu tekel še hitreje od množice, kar sem kasneje zelo obžaloval. Menda vsako minuto, ki je preforsirana v prvi polovici teka dobiš z dvojno dozo nazaj v drugi polovici. Če sploh prideš do cilja. Sam sem vedno prišel do cilja, a med svojim prvim tekom sem proti koncu tudi hodil. Kasneje pač nikoli več. Ampak dejstvo, da sem tudi na svojem drugem maratonu začel prehitro, je vame vcepilo prepričanje, da moram resnično paziti na hitrost.

Recept, ki ga uporabljam odtlej je enostaven, tekme vedno začenjam čisto na repu, ker so zadaj itak slabše pripravljeni, poleg tega pa lahko na ta način praktično skozi celo razdaljo prehitevam sotekmovalce. Tiste na začetku zato, ker so itak preslabo pripravljeni, tiste v drugi polovici pa zato, ker so na začetku tekli prehitro. Zgodba se ponavlja čisto povsod.

Moj najboljši čas doslej na malem maratonu je 1:37, na velikem pa 3:37. Letos jeseni spet sanjam, da bom tekel bližje 1:30, ampak bomo videli.  Priprave sem vzel kar resno, tako da možnosti so, a za napovedi je še prezgodaj. Bom pa mesec dni pred tekom že zelo dobro vedel, kako mi gre.