Berem Wheenovo “How Mumbo-Jumbo Conquered the World” in se že sredi tretjega poglavja ne morem zadržati, da ne bi komentiral kar teh prvih treh poglavij, morda dodam ob kasnejših poglavjih še kaj v ta zapis.

Najprej za uvod to, da se knjiga v slovenščini imenuje “Kako so prodajalci megle zavladali svetu”. Ker že od leta 1996 prodajam meglo, me je naslov seveda pritegnil k nakupu.

Prvo poglavje piše o neoliberalizmu in friedmanističnem zagovoru teorije prostega trga, ki sta ga v politiko vodilnih spravila Reagan in Thatcherjeva. Zelo spominja na Naomi Kleni z njeno “Doktrino šoka”. Oba avtorja sta neusmiljena do politike, ki zagovarja bogatenje najbogatejših, z idejo, da bodo zato tudi revnejši bolj bogati. Rezultat je rop države na račun vseh, ki niso del privilegiranih elit. Cvetka poglavja: Reaganu je v prvem mandatu Ameriko iz države, ki je že zadnjih 100 let ustvarjala največji proračunski presežek na svetu, uspelo spremeniti v največjo svetovno ustvarjalko deficita in s tem v največjega svetovnega dolžnika. Pozor, te orgije še zdaj ni konec, deficit znaša letno že 1000 mrd$.

Drugo poglavje piše o – meni 🙂 Ne prav o meni osebno, ampak predvsem o ljudeh, ki pišemo, predavamo in nasploh prodajamo meglo o tem, kako se lotevati podjetništva, kako uspeti, kako tržiti, in jada jada jada. Aleš, a bereš tole? Neusmiljen je do gurujev, ki vsi po vrsti ubirajo preizkušen recept za to, kako ljudem prodati toplo vodo. Govori o Petersu z njegovim iskanjem odličnosti, Coveyu z njegovimi 7 navadami uspešnih, Robbinsu z njegovimi (kaj že?), pa Fukuyami s koncem zgodovine, Huntingtonom s spopadom civilizacij itd. Recept je res preprost. Sporočilo poenostaviš do konca, potem pa iz njega s pretiravanji gradiš grandiozno zgodbo. In javnost razširi noge … Cvetka tega poglavja je indeks Petersovih odličnih podjetij na borzi, ki so praktično vsa namesto nadpovrečnih v letih po objavi kolosalnega umotvora ustvarjale podpovrečne prihodke za delničarje. C, c, c.

Tretje poglavje, tole je za mojega kolega Jako, piše o post-strukturalizmu. O avtorjih in polbogovih tudi za velik del slovenske elite. O Derridaju, o Lacanu, o Deleuzeu, o Foucaultu, pih, še Žižku (slednjega sem dodal sam, op. a.). V opisu je glavna pozornost namenjena Lacanu, ki se mu je zapisalo, da je vsa besedila mogoče zapisati v obliki enačbe. Pri tem je kot višek kreativnosti navedena formula, ki se na ne-lacanovsko preprost način prebere kot, da je koren od -1 enak lacanovemu lulčku. Beh. Nisem mojster poststrukturalizma, ampak če želim spisati kaj pametnega o tej temi, se lahko poslužim kar generatorja naključnih postmodernističnih esejev. Vsak refresh te strani vam da nov krasen tekst.

Za zaključek še dobra stara Josipa: