Z Mojco Cvirn oddajava članek za Farmacevtski vestnik. Priznam, da sem presenečen, da je po mojem občutku zelo hitro prišlo do vabila, naj napiševa ta članek. V Educellu, kjer delam na področju razvoja poslovanja, mi je nekdo rekel, da je to precejšen dosežek. Mitji Kosu, ki naju je povabil, sem takoj povedal, da sem počaščen.

Zlasti me je prenesetilo, da sva ob reviziji članka dobila oceno, da gre za “pregledni znanstveni članek”. To mi je seglo do srca zato, ker sem kot otrok sanjal, da bom znanstvenik. Pa to nisem nikoli postal. Danes, tik preden bom star 48 let, se bom prvič za en drobec približal znanosti tudi na akademski način. Saj imam diplomsko nalogo iz fizike, pa magistrsko iz menedžmenta, ampak nekako se mi zdi, da bo ta članek najbližje temu. Seveda to ne pomeni, da bom tudi po tem lahko rekel, da sem znanstevnik.

Ko sem šel študirat fiziko, sem mislil, da bom tudi jaz nekoč potoval v Cern, morda obiskal katerega od velikih teleskopov, delal v IJS. A sem kmalu ugotovil, da imam popolnoma napačno sliko o sebi. Odličen pripovedovalec zgodb sem, a precej slab matematik. V tistih mladih letih sem bil poleg tega še len, zagledan sam vase, brez pravega ogledala iz pogovorov z vrstniki. V krogu staršev in redkih prijateljev sem gojil podobo, ki je bila idealizirana.

Ta občutek, da sem na napačnem področju, ali da v resnici ne znam stvari, o katerih govorim, me je nato preganjal skozi celotno življenje. Občutki so se med mojimi depresijami še stopnjevali. Navzven sem imel lep CV, a v sebi prepričanje, da sem zguba.

Svojo vlogo, poslanstvo, sem odkril šele pred nekaj leti. V bistvu točno vem, kje in kako se je to zgodilo. Bilo je v dvorani Viba filma. Stal sem na odru, vodil sem okroglo mizo s tremi predsednicami društev pacientov, na dogodku HealthDay.si leta 2016, ki sem ga tudi organiziral. Cvetka Likar iz Trepetlike mi je po uvodnem spraševanju rekla, da je digitalno zdravstvo zame in za meni podobne – mlade, ne pa za njo, njeni sogovornici in njim podobne – stare. Kot v dobro spisani drami, sem nato na oder povabil starejšega gospoda, František mu je bilo ime. Opisal je, kako mu je opešalo srce, pokazal je napravo, ki je telemedicinsko spremljala delovanje srca, opisal je dogodek, ko mu je naprava rešila življenje, saj so predinfarktno stanje opazili v telemedicinskem centru in so ga takoj poklicali na intervencijski poseg. Rekel je: brez te naprave, bi bil mrtev. Občinstvo v dvorani, približno 100 nas je bilo, sami strokovnjaki za digitalno zdravstvo, je obnemelo. Pustil sem, da mine 10, 20 sekund. Nato sem Františka vprašal, ali uporablja internet. In rekel je: ne.

Takrat me je spreletelo. Vsakič znova se spomnim nanj. Vsakič znova se ob naslednji inovaciji, danes jih vidim res veliko, spomnim na vsakega, ki smo mu pomagali številni, tudi jaz, ko promoviram inovacije v zdravstvu.

Moja stroka je marketing. Večina strokovnjakov za digitalno zdravstvo, večina zdravnikov, večina ljudi, ki me obkrožajo, ni dovolj pozorna na pomembnost komuniciranja. Mislijo, da je dovolj, da naredijo produkt, sprogramirajo kodo, izumijo nov postopek. Nato jih bo svet odkril sam od sebe.

V resnici imam občutek, da delam zelo lahko delo. Vselej le iščem dobre rešitve, dobre ljudi, poskušam razumeti bistvo, nato iščem, kje so lahko povezave s tistim, kar se mi zdi, da obstaja tam zunaj – na trgu. Nato to tudi preverjam. Ves čas pa pazim na to, kaj res kdo v katerem trenutku ve. Večino časa imamo napačno predstavo o tem, kaj kdo ve. Zdi se nam, da če nekomu napišemo mail, da je potem ta človek obveščen. Pa je res? Ali je mail prebral, ali smo pravilno oblikovali poudarke, ali smo pomislili na to, kaj želimo doseči s sporočilom? Ali smo pripravljeni sporočilo spremeniti, ker smo dobili povratno informacijo, ki zahteva takšne ali drugačne spremembe?

Moje delo je čudovito posebej zato, ker delam z izjemnimi ljudmi. Zame je prav vsak človek izjemen. Zame izjemnost niso diplome, nazivi, denar, pozicija. Izjemnost vsakega se skriva v podrobnostih, v odzivih, v reakcijah na moj pozdrav, v načinu komuniciranja, v njihovem namenu, vrednotah, vzorcih, prepričanjih, mislih, namigih, slutnjah.

Digitalno zdravstvo v resnici ni digitalno, digitalna so le orodja, ki omogočijo procese zdravljenja. Ti so vselej in vedno analogni. Kot analogne procese razumem tiste, ki niso binarni, torej ali 1 ali 0, ampak imajo neskončno nians, posebnosti, tančic. Pacienta pozdravi najbolj on sam, njegova predstava, njegovo notranje miselno in še bolj čustveno vesolje. In najboljši pomočnik pri tem je človek. Ki ga sliši, vidi, zazna. Pri tem so digitalna orodja le orodja, niso cilj. Cilj je povezanost med ljudmi. Zavedanje, da je vsak med nami pomemben, vsak med nami izjemen, nenadomestljiv.

Zato zagovarjam zdravstveni sistem, ki se bori za vsakega. Kajti zdravje je tisti cilj, za katerega se splača boriti z vsemi sredstvi. Pa magari z digitalnimi.