Ste se kdaj vprašali, zakaj se v delu ljudi pojavlja toliko napak? Jaz sem se in to kar pri sebi. Dolgo nisem razumel, zakaj se tolikokrat zmotimo, pardon, zmotim. Še zlasti, če poskušam kakšno stvar spiliti do konca, se čas potreben za odpravo vseh nepravilnosti, ki jih pri delu sproti opažam, prične eksponentno daljšati. Na koncu, če do tja pridem, je občutek dober, a ne za dolgo. Po oddaji dokumenta, naprimer, se pogosto kmalu spomnim še na kaj takega, kar bi vanj moral zapisati. To je podobno odpravljanju od doma, po možnosti na letalo, pri tem pa imaš občutek, da si nekaj pozabil. Čudni občutek te spremlja do Brnika, kjer se ob pogledu na letališko stavbo spomniš, kaj si pozabil doma.

O tej temi sem pogosto razmišljal. Pa sem se domislil svojo razlago, zakaj se to dogaja.

Vzemimo list papirja. Lep gladek nov novcat nepočečkan in nezmečkan list papirja. A4. Po svoje je dolgočasen, vsaj takole iz običajne človeške perspektive.

Potem list zapogneš. In ga zopet razgrneš in zgladiš. Kaj dobiš? List ima zgib. Nikoli več ne bo tak, kot je bil prej. Čeprav ni več gladek, je z enim posegom dobil novo lastnost. Nekaj takih zgibov in nastane letalo, čepica ali ladjica za na Koseški bajer.

Med listom papirja in ladjico skoraj ni razlike. Edina razlika je nekaj zgibov. Nekaj napak na lepem gladkem novem novcatem nepočečkanem in prej nezmečkanem listu papirja.

Še več. Prazni formi tabule rase smo z nekaj votlimi potezami dali vsebino. Iz forme je nastala vsebina. Vsebina je enaka formi.

Nekdo bo rekel, da zgibanje papirja ni enako napaki, a to je relativno, odvisno od koristnosti. Če vam papir zmečka otrok, vi pa rabite cel list, potem je jasno to napaka. Če pa vi delate ladjico, potem zgibanje ni napaka. V tem sestavku bi bila morda namesto besede napaka primernejša uporaba besede deformacija oz. sprememba oblike oz. preoblikovanje, a potem bi bil naslov zapisa bolj pravilen, ne pa napačen, kot je zdaj, kar je prav. Oziroma narobe.

No vidite, iz kvazi napake sem ustvaril dejansko napako, ustvaril sem paradoks. Iz napake, ki bi bila lahko lahko razumljiva, sem naredil nekaj, kar lahko privzamemo ali zavržemo, ne moremo pa tega več razrešiti.

Takšnih paradoksov je naš svet poln.

Od papirja in mislenega sveta gremo še do materije. Gradniki materije so osnovni delci, za katere pa niti ni jasno ali so delci ali so valovanje. V bistvu so oboje. Še več, delci so nekakšni vozli v polju, ki jih obkroža, oziroma ga oni sami oddajajo. Skozi polje delci na daljavo s silo delujejo na druge sorodne delce, delovanje sile pa zopet lahko predstavimo z delci. Fizikalna godlja pač, ki jo je velikan fizike Hans Bethe pojasnil z izjavo, da kvantno mehaniko razume samo tisti, ki je ne razume.

To je pa tako zenovsko, mar ne? Da bi razumel, kaj sta gora in potok, moraš najprej izgubiti to razumevanje, ker šele potem lahko razumeš.

Če bi razmislek zaključili tu, bi bilo vse skupaj precej uničujoče. Zaključek bi bil ta, da je vse že v svoji biti skregano samo s seboj, oziroma je nemogoče graditi na trdnih temeljih. Da stvari same po sebi nimajo smisla.

Pa pač ni tako. Temelj je trden toliko, kot verjameš, da je trden. Kdo se bo pritožil in bo rekel, da to seveda ni res, saj je le od moči potresa odvisno, kdaj se bo objektivno pokazalo, da temelj ni bil trden. To pač nima nobene zveze s tem, ali verjameš, ali je temelj trden ali ne. Pa vendar, temelj je bil do kritične moči potresa objektivno trden. Ker si takšnega potresa vnaprej nisi zamislil, si verjel, torej si lahko na temelju gradil. Če ne bi verjel, ne bi gradil.

Če ne bi verjel v uspeh podjetja, potem ga ne bi gradil. Še več, uspeh je v veliki meri povezan s tem, da si pripravljen tvegati, zato ker verjameš. Če ne verjameš, potem ne samo tvegaš, ampak si tudi neiskren do samega sebe. S tem zanikaš to, v kar verjameš. To je uničujoče.

V življenju se je potrebno stalno spraševati, v kaj verjameš. Potem moraš na tej osnovi delovati. Verjeti in ne delovati je enako ne verjeti. Graditi moraš. Ustvarjati.

Na temeljih nastane hiša. Hiša, kot sinonim za naše življenje, ali pa marsikateri njegov aspekt, recimo podjetje, morda šport ali odnos. Poskrbeti moraš za osnovno konstrukcijo, potem za vrsto podsklopov, potem pa vse bolj do zadnje podrobnosti.

V celotnem procesu ustvarjanja se pojavljajo napake. Nekatere napake so popolnoma neškodljive, druge pa so lahko katatonične. Nekatere so površinske, druge so lahko globoke do temeljev. Bistvo napak je, da pomagajo pokazati, kje so potrebne spremembe. Kje iz nepredvidene ali škodljive napake izvesti ukrep, ki bo podobno napako v prihodnje onemogočil.

Temu pa se reče učenje. Učenje je proces absorbcije sprememb. Napake so stopnice na poti učenja. Pomembno je le, da že od temeljev naprej gradimo tako skrbno, da naše hiše ne sesuje manjši pretres. Kar pa tudi ne pomeni, da nas ne more doleteti najhujše, ko se vse skupaj sesuje. Pa vendar, ali se res vse sesuje, če smo aktivni in delujemo in spreminjamo tudi svoje okolje. Ali res lahko pride tak potres, ki zbriše čisto vse, tudi spomin na nas? Po mojem ne.