Iz knjige Miti, po katerih živimo avtorja Josepha Campbella vam tule prepisujem in komentiram odsek, ki se mi zdi zelo zanimiv. Nanaša se na verovanje, ki ima ne glede na različne civilizacije pogosto na simbolni ravni presenetljivo velike podobnosti.
“Danes takih trditev [da imajo ljudstva neposreden stik s svojim božanstvom, ki je vsakič pomembnejše od božanstev drugih ljudstev] nihče več ne jemlje resno. In v tem je velika nevarnost. Kajti ne gre le za to, da so množice dobesedno tolmačile svoje simbole, ampak so te dobesedno sprejete simbolne oblike vedno bile – in so pravzaprav še vedno – temelji njihovih civilizacij, temelji njihovih moralnih sistemov, njihove enotnosti, življenjske moči in ustvarjalnih sil. Njihovi izgubi sledi negotovost in z negotovostjo neravnovesje, kajti življenje, to sta vedela že Nietzsche in Ibsen, zahteva iluzije, ki ga podpirajo, zato tam, kjer so ovržene, ni več ničesar zagotovo oprijemljivega, nobenega moralnega zakona, ničesar trdnega. Videli smo, kaj se je zgodilo s primitivnimi skupnostmi, ki jim je belska civilizacija omajala vero. Potem, ko so podvomile o svojih tabujih, so nemudoma razpadle, se razgradile in postale zatočišče greha in bolezni.
Danes se to dogaja z nami. Sodobna znanost je omajala vero v stare, mitološko utemeljene tabuje in vsepovsod po svetu smo priča hitro naraščajoči stopnji sprijenosti in zločina, duševnih motenj, samomorov in zasvojenosti z mamili, razbitih domov, podivjanih otrok, nasilja, umorov in obupa.”
Zapisa ne jemljem kot verskega agitiranja, ker ga ni zapisal nek vernik, ampak gre za znanstvenika. Pa saj opravičevanje niti ni potrebno. V knjigi se zapis pojavlja po tem, ko avtor pojasni, kako pogost je v verstvih sveta lik odrešenika, ki ga rodi devica, kako ta lik umre in se ponovno rodi. Pojavlja se spet in spet. Kar se avtor sprašuje, ni spraševanje o neumnosti vernikov in superiornosti znanosti, ampak poskuša razumeti, kakšna je funkcionalna vloga teh mitov in kaj različna nepovezana ljudstva vodi k temu, da so si na simbolni ravni njihovi bogovi tako zelo podobni.
In kam to pelje?
Če smo v stanju razsute vere, nas bo sama sla po preživetju naravno spet pripeljala do novega odrešenika, ki bo spet presenetljivo podoben ostalim, česar pa si seveda ne bomo priznali, saj bo ta novi prav zares superioren. Kot so bili že vsi doslej.
February 7, 2010 at 13:28
Heh pa res, spoh nism opazu. Si pa že drugi, k je to opazu. No, to je pa posledica, da sm predolgo vleku diplomsko in so zdj še vedno posledice (za bipolarno motnjo s SKJ je kriva Mateja). Ampak zdj intenzivno chillam in prihajam nazaj v polčefurski ljubljanski sleng:). Majke.mi.
February 7, 2010 at 12:07
@Gregor K.
Nimam česa dodati. Le to, da si se ob nekoliko bolj poglobljenem odgovoru za hip približal knjižnemu jeziku, kot bi želel reči, da si zdaj na polju čiste teorije. Vsekakor si se na koncu spet vrnil v lajf in potem je vse spet normalno blo 😉
February 7, 2010 at 00:21
Uh zdj si me spomnu na eno predavanje o nekem serijskem morilcu, k ga je mela neka kulturologinja. Gre za to, kako ta morilc (pozabu ime) projecira odgovornost v neke bazične note družbe. Podobno je namreč tudi z miti.
Levi Strauss je pisal, da miti poenostavljajo družbeno realnost. S tem je mislil, da so miti sestavljeni iz binarnih nasprotij (dobro-slabo, beli-črni, naši-vaši). Pač, klasična redukcija, s katerimi zreduciramo preveč izbir. Ni panike, ko gre za Dacio in Mercedes. Ampak kle je še neki!
Moje osebno mnenje je, da miti poenostavljajo še nekaj drugega. Kljub temu, da sem po razmišljanju “O življenju, vesolju in sploh vsem ” prišel do spoznanja, da vesolje kljub vsemu deluje po pametnem načrtu in se bom na tej točki odmaknil od pametovanja o stvarjenju, so miti na nek perverzen način nujni. Miti namreč odmaknejo odgovornost od posameznika, in kot v zadnjem odstavku tvojega citata mičkn zabluzi Campbell (podivjanih otrok, nasilja, umorov in obupa), projecira to odgovornost nekam daleč, nekam v sestavino človeštva (v tem primeru je kriv racionalizem, v drugem kondomi, v tretjem sonyev walkman, v četrtem turki, v petem mladina). In če se “znanstvenik” ni mogel zadržati, da ne bi na koncu dopisal neko “resnico”, a ni potem za rajo blazno na mestu mit o odrešeniku. Bo že on poskrbel za tiste umore, saj smo itak bili narejeni kot grešniki. Iz tega pa izhaja tudi moralno-vrednotna-zakonodajna ureditev družbe (Anti-social behaviour act 2003, šeriatsko pravo, konc koncev pa tut day-to-day zadeve), ki sklene ta začaran krog. Kljub tem površinskim zadevam, ki se zdijo kot blazne družbene revolucije v zadnjem desetletju, dveh, družba deluje sistemsko že od samega začetka. Miti pa so predpogoj, ki povezuje dva izključujoča temeljna elementa – sistem in posameznika. Niti pod razno jih je v današnjem času kaj manj.
Skratka, taka oblika opravičevanja (izgovarjanja) je meni osebno skrajno skrajno bljak. Zaradi nje se dogajajo tiste bedne zadeve v lajfu, večina družbe pa potem polemizira o moralnih optimumih. Pa tako tako tako malo bi blo treba, da bi se temu izognil a ne … 🙂