Človek, kdo si?
Ki tičiš v zemlji,
ki te zrak ne vleče,
ki smrdiš.

Kdo si, hudir?
Zakaj renčiš,
ti život prečuje noč,
kam te nosi blodenj pot.

Vseved,
ki nič ne veš,
ki nič ne znaš,
ki nič ne daš.

Ropot ropot,
prepleta glad,
z vezjo v soka
zmaja vrat.

Povsod je zlo,
krivic resnic,
Venetskih kit,
slovencev mit.

Muzejev muz,
sestavljank kos,
še en kos, še en,
še kos, pa klej.

Zora in zvezd,
iz teme v brez,
brez niča noč,
v noči moč.

V jutru vreč,
za boj za noč,
za mojstrov peč,
za mrzlo reč.

Obrat na vrat,
okobal hlad,
okobal smrad,
ne rabiš ne, ne.

Telo kipi,
mozeg vre,
strun živih gon,
teh mlačnih struj.

Povsod je on,
povsod reži,
ljubezen zdi,
le zdi se ti.