Hrčki tečejo po labirintu.
In se vsakič ponovno izgubijo.
Da so se izgubili, ugotovijo takrat, ko se nekako zopet prepoznajo v izhodišču.
In se potem spet izgubijo.
Teka, teka, teka.
Hrčki tečejo.
Labirint najbrž ne ve, da po njem tečejo hrčki.
Mogoče bi vedel, če hrčki ne bi pridno tekli, ampak bi poskusili prekiniti svoj cikel izgubljanja z zaletavanjem v stene labirinta. In morda bi hrčkom celo uspel preboj.
Bi takrat labirint odreagiral? Če bi, bi jim nastavil novo past.
Svobodo.
January 30, 2009 at 13:16
Ta zapis mi je všeč. Dobro se konča, se zamisliš.
January 28, 2009 at 15:26
lepa filmska metafora:Manderlay Larsa von Trierja