Moja percepcija sveta je ta, da je vse v enem in eno v vsem.
Jaz sem povsod in vse je v meni. S tem tvegam obtožbo, da sem solipsist, a jo tudi odbijam, saj so stališča vseh drugih tudi del mene, torej moje nima neke privzete pomembnejše vloge.
Ideja o hologramskosti prostorčasa se mi je prvič porajala leta 2000, kot nekakšno razkritje. Potrditev te teze sem našel v odnosu med svetom, ki ga zaznavamo in učinki te zaznave. Eden najpomembnejših impulzov je bil v tem, da nekatere zaznave v nas vzbudijo posebne občutke. Govorim o lepoti.
Čim se dotaknem lepote, se dotaknem dveh reči, ki ju tudi povezujem, na eni strani je to narava, na drugi zlati rez, ter lojtrica do zlatega reza, Fibbonaccijeva števila. Zakaj se ob lepih rečeh tako pogosto znajdemo v matrici zlatega reza? Zakaj se vsepovspod po naravi, pa ne le v živi, pojavljajo vzorci, ki jih lahko preštejemo s Fibbonaccijevimi števili?
Najlepši odgovor, ki sem ga dobil, ko sem si zastavljal to vprašanje je ta, da se v Vesolju prepletajo makro- in mikro-dimenzije. Prepletanje zato, ker je zlati rez najbolj harmoničen način, kako v matematiki potovati od 0 do neskončno. Fibbonacci zato, ker se stvarnost ne pojavlja v decimalkah, ampak v zaključenih in števnih pojavnostih.
Makrodimenzije so klasične razdalje, pri čemer pač trdimo, da je Izola od Ljubljane 110 km daleč, da je London še nekaj dlje, pa tudi, da je Luna svojih 350.000 km stran. Da vpletem še čas, naj velja tudi, da je jutrišnja ista ura oddaljena 24 ur, da je Shakespeare umrl leta 1616, ter da so Piramide zrastle svojih 4000 let nazaj.
Mikro-dimenzijski pogled pravi drugače. Pravi, da je jutri že tu. Da je včeraj tudi še tu. Da je Shakespeare še živ. Da piramide šele nastajajo, oziroma jih nikoli ni bilo. Pri prostoru pravi, da je Luna tu, mogoče kar v meni. Da je Izola tudi tu, mogoče kar v meni. Da je nekje vmes tudi London. Ta mikro-dimenzijski pogled je begajoč. Zelo. Hiperbegajoč.
Še več, mikrodimenzije so naložene v makrodimenzijah. Veliko je malo. Malo je veliko. Vse je v enem. Eno je v vsem. Pars pro toto. Borges.
Refleksologija je nekakšna masaža stopal, z namenom, da pomagamo različnim organom. Gre za kitajsko zadevščino. Osnovna ideja je ta, da je telo sestavljeno iz celic, v celicah pa je hologramski zapis celotnega telesa. Torej je v vsakem delu telesa skrit vsak organ. Izražen pa je le tam, kjer ga nato tudi makrodimenzijsko zaznamo. Težava analitičnega pogleda, nasproti holističnemu je ta, da vzame posamezen gradnik in zanemari njegovo povezanost z ostalimi deli. Analitika pomaga takrat, ko je zanemarjen detajl, kot je bilo to ob koncu Srednjega veka, danes pa je vsekakor bolj od posameznih gradnikov v družbi zanemarjena celota.
Vkolikor teza o hologramskem prostorčasu drži, se poruši vrsta tez, v katere verjamemo danes. Po mojem še najbolj pade teza o absolutni naravi spoznanja. S teorijami, ki jih imamo niti ni toliko težav, kolikor jih je z našim slepim zaupanjem vanje.
Pustimo filozofijo in se vprašajmo, kje so praktične implikacije. Recimo telepatija. Recimo potovanje na zvezde v času, ki je manjši, kot ga zahteva omejitev svetlobne hitrosti. Recimo redefinicija zgodovine. Recimo redefinicija tega, kaj je sploh definicija. Kaj je jezik.
Vse skupaj je morebiti tako strašljivo, da si o tem niti ne upamo ne misliti, niti se o tem ne želimo pogovarjati. Preveč reči je na kocki. Kajne? Kaj je sploh res?
Sam verjamem, da vse skupaj ni hudo. Oziroma je grozno za tiste, ki bi s spremembo pogleda izgubili to, za kar se dan za dnem borijo. In zato trpijo. In ker trpijo, verjamejo, da si zaslužijo nagrado. In si jo. A je morda ne pričakujejo na drugačen način.
Kaj jaz vem. Pojma nimam. Vem le, da se imam fino, če tako razmišljam. Resda menim, da hodim po robu, zlasti po robu ocene, ali imam še tri čiste, a glede na to, da je moj reakcijski prostor še vedno zelo širok, mi to daje mir. In uživam. A glej si ga no, tudi trpim. Še moja čustva so hologramska. Vse je v njih. A to ni nič, če ni vse tudi vsepovsod naokoli, zlasti v soljudeh.
May 12, 2009 at 15:29
Gregor, mislim da imam še eno knjigo za posoditi, ki bi ti bila zanimiva Presence.