Piši, mi je rekel nekoč prijatelj. Nekoč. Pa sem pisal. Pisal. Dokler sem lahko pisal. In potem nisem mogel več pisati. Ker D.

In kasneje sem še včasih pisal. A spet ni šlo. Pa sem spet poskusil. In spet ni šlo.

Zdaj spet pišem. Iščem duha, iščem ravnovesje, iščem tebe. Kje si? Nocoj, bi te imel ob sebi. Bi te stisnil. Ne bi pisal, razen na tvojo kožo. Pisal bi čvrsto. Pisal. Svetlo. Pisal. Mokro. Šlo bi, tako bi šlo, da bi se sama od sebe napisala zgodba. Ječe. Niti ne. Ječanja. Morda. Mehkega predenja, mehkega koprnenja, mehke svetolobe.

Sence. Pisanja. Ki piše samo sebi. Ker lepo teče. Ker pisati je skoraj kot dihati. Kot hoditi. Kot plesati. Pisati je, dar, neba, nebes, nebeški dar, dneva navdiha.

Tako je, če gre. Če se pesem napiše sama, je ni treba napisati, napiše se sama, brez pisca. Pisec gleda in pesem se piše, poje, koprni, dehti in šepeče. Teče tekoče tekočina teles.

Pisanje. Koprenje. Strast.