Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Madrid proti Barceloni

| 8 Comments

Nič o nogometu, tokrat.

Pišem o tem, kaj pomeni, da se firma vodi v slogu Madrida in kaj pomeni, da se vodi v slogu Barcelone.

Pa res ne mislim na nogomet.

Poglejte.

Španija je lep zgodovinski primer tega, kaj se zgodi z državo, če ima prestolnico na celini oziroma na obali. Na primeru Španije se vidi oboje.

Govorim o tem, da se značilno v državah s centralno postavljeno prestolnico oblikuje družbena struktura, ki je obrnjena, ja kam, navznoter. In obratno pri državah z obmorskim glavnim mestom se tipično narod odpre trgovanju, novim idejam.

Je sploh potrebna argumentacija? Poglejte: Pariz je celinski, Francija je obrnjena navznoter, Amsterdam je obmorski, Nizozemska je kolonialno močno razširjena, Berlin je celinski, Nemčija je obrnjena navznoter, Lizbona je obmorska, Portugalska je kolonialno močno razširjena, Moskva je celinska, Rusija je obrnjena navznoter, London je po Temzi obmorski, Anglija je kolonialno močno razširjena.

In Španija je z Madridom obrnjena navznoter. A ni bilo vedno tako. Ob osvajanju Amerike je bila Španija de facto združenje kastiljske in aragonske kraljevine. Prva je bila doma v Madridu in deloma v Sevilli, druga v Barceloni. Obe sta se združili leta 1469 s poroko obeh kraljevih družin, jasne opredelitve, kje res dvor je, pa še precej časa ni bilo. Barcelona je skratka imela zadosten vpliv.

Pri firmah je stanje Madrida takrat, ko se firma ozira proti šefu, oziroma navznoter. Stanje Barcelone pa je, ko se usmerja proti trgu.

Sam sem navijač Barcelone.

Tudi pri nogometu 😉

8 Comments

  1. Oprosti, ker bom širokoobzorni komentar, vreden pohval, obremenila z nogometom: kar se tega tiče: človek (no, punca) se znajde v hudem precepu, če je sicer navijačica Barcelone, a hkrati oboževalka Mourinha. Potem gleda tekmo enkrat za spremembo skoraj neobremenjeno, kaj pa ji drugega preostane. In se klanja Barci…. In se ji zasmilijo celinci (čeprav jih je večina itak od drugod). Morda bi veljalo analizirati še članstvo ekip (ali firm). Ker lahko gre obmorec stran od morja, a morje nikoli iz njega: BTW Mourinho je bil rojen v Setubalu, ki je obatlantsko mesto;-)) In Atlantic je še večji od Sredozemlja. /malo za šalo, malo zares/

  2. @C: dobr blog zasluž dobre komentarje:)
    @filmofil: ker fanatik:)))) Ampak se strinjam, gre za vojno, prvinsko zmago in prevlado. Nogomet je le ena izmed najbolj nazornih oblik, varnostni ventil, ki drži nacije kolikor toliko v miru:). Brez fuzbala, jao ne vem če bi še obstajal..

  3. Tvoje prispevke je res vedno lepo brati. Tudi tole je tako prefinjeno napisano. Ampak moram priznati, da sem imel ves čas v mislih nogomet… 🙂 In ker si me z zadnjima stavkoma osvojil, ti spodaj pošiljam eno nogometno. Moram širiti naprej svoje misli, to je bilo takoj po zdaj že kultnem porazu proti Interju, saj ne zameriš 😉
    ________________________________________________

    Najprej nekaj faktov. Nogomet je več kot le šport. Je vojna. Vsaka vojna ima zmagovalce in poražence, vsaka vojna razdeli ljudstvo. Vse to dela tudi nogomet in je praktično edini šport s tako močjo. Nogomet je strateška igra, je igra emocij, je igra individiuma in igra nacije oz. celote. Je življenje. In to prebudi prvinski nagon.

    Pisalo se je leto 1994. Bil je maj. Igralo se je finale lige prvakov. Na eni strani hudičevo močni in praktično nepremagljivi AC Milan, na drugi strani prav tako hudičevo močna, a žal ne nepremagljiva FC Barcelona. Tega večera se še danes dobro spomnim. Takrat sem verjetno prvič uradno navijal za FC Barcelono. Ampak Milan je bil boljši, veliko boljši. Milan je zmagal gladkih 4:0, kdo se ne spomni gola Dejana Savičeviča. Takrat so vsi navijali za AC Milan, jaz pa od tistega finala naprej za FC Barcelono. In navijam še danes. V 90ih je bilo lepo navijati za Barcelono. Po zlatem obdobju Johana Cruyffa je moštvo prevzel znani Bobby Robson, ki pa je na klopi sedel le eno sezono, ampak dobro sezono. Takrat je za Barco igral brazilec Ronaldo, tisti čas najboljši nogometaš sveta, tu je bil še Figo. In to je mojo ljubezen do katalonskega ponosa le še okrepilo. Nato je prišel Louis van Gaal, trener z odličnim pedigrejem, saj je z Ajaxovimi mladci osvojil vse kar se je dalo. Van Gaal je najavljal novo zlato obdobje. Tisti čas so bili nizozemski igralci visoko cenjeni in precej zaželjeno blago na nogometnem trgu, van Gaal je v Katalonijo pripeljal skoraj vse, ki so bili na trgu, ustvaril je pravo nizozemsko kolonijo. Fino in fajn, Barca je dvakrat zapored osvojila naslov španskih prvakov, vse je bilo v najlepšem redu. Ronalda je zamenjal Rivaldo in s svojimi krivimi nogami navduševal Camp Nou in celotno Evropo. Oh kakšno veselje je bilo tedaj navijati za Barcelono. Veselja je bilo hitro konec, van Gaal pa je s svojimi nizozemskimi pajdaši čez noč prestal pot iz junaka do bedaka. Leta 2000 je odstopil, takrat pa se je tudi začelo temačno obdobje katalonskega ponosa. To temo še najbolj identificira odhod Figa v Real Madrid, sramotno dejanje brez primere. Igralski kader je bil iz sezono v sezono slabši, stanje in zavest navijačev na robu samomora. Tudi najzvestejši navijači so pozabili kako izgleda osvajanje lovorik. Barcelona je bila kar nekaj sezon brez naslova španskega prvaka, tudi v Evropi kakšnega posebnega pečata ni bilo. Je kdo sploh vedel za Barcelono? Poraz v polfinalu lige prvakov proti Realu še danes skeli. Malo pravih navijačev je takrat ostalo zraven in še naprej stiskalo pesti. Tudi takrat, ko je na levem boku brezglavo tekal Zenden, v obrambi strašil Bogarde, v vezi žoge izgubljal Petit, v napadu pa v prazno streljal Kluivert. Pa takih zvezdic je bilo še nekaj. Po letih iskanja novih igralcev, novega trenerja, nove identitete, je na predsedniško mesto sedel Joan Laporta. Laporta je pripeljal Franka Rijkaarda, svojčas odličnega nogometaša, ki pa kot trener ni imel ravno veliko izkušenj. Poleg njega so v dres oblekli še izjemnega Deca, ki je sezono prej v dresu Porta osvojil naslov v ligi prvakov, prišel je Ludovic Guilly, nesporni vodja Monaca, prišel je legendarni Larsson, prišel je Samuel Eto`o in pa seveda izjemni Ronaldinho, ki je takoj postal zvezdnik št. 1. Z priokusom mladih, doma vzgojenih igralcev, je moštvo iz tekme v tekmo postajalo boljše. Naslov španskega prvaka po petih sušnih letih, naslednje leto nova zvezdica. Barcelona je bila hit, Ronaldinho pa bog, ki je prerasel tako Romaria, Ronalda in Rivalda, tri brazilce, ki še danes veljajo za najboljše kar je nosilo dres Barcelone. Ronaldinho je postal mega zvezdnik, zasluženo, njegova igra je mejila na znanstveno fantastiko. In koliko novih navijačev je barcelona takrat pridobila. Uh, v trenutku je bila najpopularnejša nogometna ekipa na svetu. Oh, prekleti kampanjski navijači. Prvaki Evrope. Uf, kako lepo je biti spet navijač Barcelone. Potem pa spet nekoliko slabši sezoni. Trenja znotraj ekipe. Nekdo je moral oditi. Ali Ronaldinho, ki se je izpel, ali Rijkaard, ki je izgubil kompas in v igro pošiljal 16 letnega Krkiča in 17 letnega Dos Santosa. Odšla sta oba, tako Rijkaard kot Ronaldinho. Dve legendi, ki so ju kampanjski navijači tako kovali v nebo. Kolektivni spomin kampanjskih navijačev je takrat zastal, kar naenkrat so vsi pozabili vrhunske predstave iz sezone, dveh. Nihče se več ne spominja stoječih ovacij sredi Madrida. Nihče se več ne spominja sambe in nasmeha Ronaldinha. Sovražim take navijače, sovražim navijače, ki včeraj navijajo za Juventus, danes za Barcelono, jutri za Manchester. Sovražim take navijače. Take vetrovne navijače, brez hrbtenice. Fuj! Nadaljevanje zgodbe je poznano. Pride Guardiola, pride božanstvo v podobi Messija. Pride 6 lovorik v enem koledarskem letu. Barcelona igra kot še nihče nikoli. Igra nogomet. Igra tak nogomet, da ves svet samo nemo opazuje. Bernabeu je padel 2:6! 2:6!! Messi je boljši kot Maradona, Messi je boljši kot Pele, Messi je Bog. In Barca ima spet največ navijačev. Vsi ljubijo Barcelono. Vsi navijajo za Barcelono. Nogomet je Barcelona. Prekleti kampanjski navijači.

    In ravno ti isti navijači so tudi letos pričakovali ponovitev lanske sezone, čeprav je to praktično nemogoče in kaj takega najverjetneje ne bo uspelo nobeni ekipi več. Ampak ti navijači, ti nepoznavalci so pričakovali vse to. Barcelona je spet igrala najboljši nogomet, spet je izumljala nogomet. Potem pa pride neko drvarsko društvo in te sanje svinjsko pokvari. Z nepotrebnim valjanjem in zavlačevanjem. Z uničevanjem. Barcelona ni sanjsko moštvo, ampak od Interja je boljša, pa naj mi sedaj pade velik komet na balkon. In finale bi morala igrati Barcelona, če je kaj pravice, potem bi morala finale igrati Barcelona. Ampak drvarji so zdržali. Čakal sem še Materazzija. Potem bi bil drvarski shod popoln. Že vidim jutranje odzive, že vidim množico še včerajšnjih navijačev kako mi pridiga o nogometu in poštenju, češ da si barca ni zaslužila. Da je bil Messi neviden. Vidim jih in preziram jih. Pojma nimajo. Messi je še vedno top igralec, še vedno je fantazist in drugega na tem svetu ni. Je pojem nogometa, zaradi takih igralcev se nogomet gleda in dojema. Zaradi Messija nogomet živi. Jaz mu te predstave oprostim, če že kaj, nam je dokazal le, da ni Bog, da je človek, ki nima čarobne palice, ampak le srce in noge. In kdor mi bo pljuval čez Barco, naj se pogleda v ogledalo in vpraša zakaj gleda nogomet. Barcelona je romantika, je nogomet v pravem bistvu pomena. Sedaj se pokaže kdo je pravi navijač. Ne le navijač Barcelone, ampak navijač nogometa, še več, navijač športa. Ampak kaj ko je kolektivni spomin spet zbledel. V enem mesecu, banda kampanjska.
    Jebat ga, Inter je šel naprej. Prav, naj si medalje, ne glede na barvo, porinejo v analno odprtino in pustijo tam čez noč. Sam za Barcelono navijam še bolj. Tudi če letos ne osvojijo nobene lovorike. Tudi če drugo leto nič ne osvojijo. Barcelono je vedno lepo gledat. In to je najbolj važno. Lepo je biti navijač barcelone in kar je še pomembneje, drugo leto bomo za barcelono navijali res le pravi, srčni navijači. Kampanjski brezvretenčarji bodo pa pesti stiskali za Inter, Bayern, Real ali pa Chelsea.

    Mes cue un club.

  4. @Gregor K.

    Predvsem ti izražam spoštovanje za ta dva komentarja. Odlično razmišljaš, kar sem ti že večkrat povedal. Daj spravi se delat kaj prelomnega. Po mojem ti lahko več kot uspe.

  5. ps: države/mesta pa res izžarevajo tvoj pogled na svet in so družbeni mikrokozmos. Jz navijam za bayern, pa sm pomoje dve tekmi v celm lajfu pogledu. Sam zrd družbe, Merca in nemške tehnologije, fascinatnih cest, vedno urejenih deklet, berlinskega tekkna in kolnskih ulic, nenazadnje letošnje evrovizije:). Da bi naviju za Barco, nou vej. Ciganarija vse povprek. Maš prav, je povezava

  6. Tale teorija se zdi fascinantna. Ampak vsaj kar se družbenga dela – u podjetja se nebi spušču – je morda lepa le za prebrat. Mogoče maš pa prav. Vsaj glede podjetja in odpiranja družbe navzven gotovo. Glede ostalega pa…hm se mi zdi kot lepa pravljica. Zelo pogosto se namreč zgodi, da se zdi, da med dvema spremenljivkama (x1 —>x2) obstaja močna korelacija, ko pa se mal bol poglobiš, pa vidš da na odvisno (x2) v resnici vpliva tretja spremenljivka (x3), x1 je bla pa sam fasada, katero smo najprej/želeli opaziti.

    Dva primera.
    Ženske, ki spijejo vsaj 2 žgani pijači na teden (x1) živijo dlje (x2). Korelacija je zelo visoka. Logičen zaključek – alkohol je zdrav?
    Noup. Vplivajo popolnoma tretje spremenljivke (x3, x4, x5,). Ženske, ki spijejo 2žgani pijači ponavadi ne pijejo pira. Pijejo koktejlčke. Koktejčki so dragi. Imajo več keša. Imajo družabno življenje, saj se jih pije v družbi. So zato bolj srečne. Manj stresa. Hodijo poznej spat, torej majo več prostega časa. Več keša, več športa. Boljše delovno mesto. Spet sreča. Več družbe, več seksa. Več keša, boljša hrana. Itd v neskončnost.

    Drug primer. Richard Florida povezuje kreativni razred z gospodarsko rastjo. Genijalec, če nebi delal tako očitnih napak. Par let nazaj je z izredno faktorsko analizo dokazal, da imajo mesta, kjer je večji odstotek Toyotinih hibridov (ekološka zavednost) enormno gospodarsko rast. Ker so njihovi lastniki osveščeni, odpri, liberalni, zavedni bla bla bla.
    No no no! Gre za obrnjeno korelacijo. Ekološka zavednost je po defaultu vrednota, ki je nad maslowovo hierarhično lestvico. Je postmaterialistična vrednota, ki se jo pa lahko privoščijo le tisti, ki imajo polno rit ostalega (tut jessica alba jo voz http://cdn.idontlikeyouinthatway.com//pictures/20070522/jessica%20alba%20pulled%20over%20may%2021/t/ja1thumb.jpg). In mamo odgovor za večjo gospodarsko rast.

    Čeprav se strinjam, da obstajajo ogromne razlike v družbeni ureditvi obmorskih in celinskih mest, tale poenostavitev zelo spominja na zgornja primera. Prvi faktor je enostavno logistična (z)možnost. Pomorska industrija in luke proizvedejo tudi večje uspehe. Država, ki vlaga v celinske pogruntavščine (pomisli na prve tanke) ne bo nikoli razvila take križarke, kot neka “z morjem oblita” država. Nekatere države, ki si jih naštel (španija) so že same po sebi ležale ob pomembnejših trgovskih poteh, medtem ko druge ne (rusija ima večina morja na negostoljubnem severu). Drugi faktor je preskrbljenost z naravnimi bogastvi (Rusija vs. Nizozemska). Je specifika, kaj specifika, pogoj golega ekonomskega preživetja tako majhne državice, kot je nerodovita Nizozemska. Tretji faktor je razlika v sami družbeni ureditvi (oligarhija vs. mestne državice), religijska in vrednotna ureditev. Pri že omenjeni Indiji nima celinska prestolnica nobene zveze, nego religija, ki je, btw, najstarejša prav v Indiji. Primerjaj strah pred padcom v nižjo kasto v naslednjem življenju in skoraj kretenski pesimizem hinduizma proti genijalnemu japonskemu šintoizmu (geneza o Iznami in Iza-nešto, ko sta se srečala na zveznem stebru or smth), ki je – v izkrivljeni obliki – vodil samomorilne samuraje in kasneje bombnike A10 Zero. Četrti faktor je faza ekonomskega razvoja, v katerem je trenutno država. Ko država peša, išče vire drugje. Tudi ko je država močna, vlaga v nove trge. Katere države so bile najmočnejše, ko so znanstvene zmožnosti zadostile ladjam in navigaciji, ki so vodile čez ocean? Še prej se spomni se na rimsko in vzhodnorimsko cesarstvo, osvajanja aleksandra makedonskega itd itd, kjer pomorska prestolnica ni bila razlog za usmerjenost navzven. Podoben, že peti faktor je trend pospešene urbanizacije ob obalnih zaledjih in s tem tudi močnejše gospodarstvo.Tega je še pa još, zgodovine pa ne poznam toliko. Ampak pojnt je tut kle, razmerja so podobna tudi danes. Družbena realnost je namreč presenetljivo, pa tega ne pravim v prazen nič, podobna fiziki. Zakomplicirana, v ozadju pa so enostavni vzroki. KISS (keep it stupid simple).

  7. @spela

    Da, Nemčija je obrnjena navznoter. Sem popravil, hvala.

    Kitajska je identična Španiji. Šanghaj je trgovski in nekdanja prestolnica, Peking je cesarski. Prehod z morja na kopno se je na Kitajskem zgodil že pred 2.000 leti in če se to ne bi zgodilo, bi se midva tule pogovarjala po kitajsko. Trditi, da je Kitajska kolonialna, je narobe. Ni. Sploh glede na velikost.

    Indija je resno zaprta vase in je tudi hudo hierarhično organizirana družba. Spomni se kast. Indija je torej zelo notranje zaprta.

    Amerika je edina posebnica v tej družbi, pa še to le začasno. Razlog je v tem, da za hierarhijo še ni bilo dovolj časa, da bi zaustavila ekspanzijo. Amerika pa si sicer zasluži bistveno daljšo obravnavo. Ima namreč posebno vlogo v zgodovini človeštva, ker ni klasična država s koreninami, ampak je nekakšna letalonosilka, simbolno seveda. Takšna simbolna letalonosilka je bila sicer v Orwellovi dikciji Velika Britanija v romanu 1984.

    Je pa v družbi sodobne logistike še ena značilnost, ta pa je ta, da se morje zaradi novih trgovskih poti pomika tudi navznoter. Zato je tudi Nemčija po drugi svetovni vojni postala še kako tržno usmerjena in je tudi med največjimi svetovnimi izvozniki. Enako se zdaj dogaja s Kitajsko in Indijo, pa še celo vrsto drugih držav.

    Tranzicija iz lokalnega v globalno gospodarstvo pa ne pomeni, da bo princip hierarhije nasproti trgu padel. Le premešala se bosta. Princip hierarhije proti trgu je sicer delo Oliverja E. Williamsona, ki je za to zadevo dobil celo Nobelovo nagrado.

  8. Verjetno si želel reči, da je Nemčija obrnjena navznoter?…

    Sicer pa, kako to zdrži, ko gremo ven iz Evrope: Washington, Peking, New Delhi?

Leave a Reply to Ines Cancel reply

Required fields are marked *.