“Inteligenca kot takšna sploh ne obstaja, oziroma, jo vsaj narobe percipiramo.”

Za uvod predlagam ogled izjemnega predavanja Jeffa Hawkinsa na konferenci TED leta 2003, še bolj pa priporočam branje knjige On intelligence, kjer je vse skupaj še bolj nazorno opisal.

Tistim, ki se ne da brati knjige, za prispevek s TEDa pa si tudi ne morete vzeti 20 minut, naj opišem, za kaj gre. Jeff trdi, da inteligenca ni nič drugega, kot napovedovanje tega, kaj se bo v prihodnosti zgodilo. Dlje kot seže in bolj pravilne kot so napovedi, višja je stopnja inteligence. Moj dodatek je ta, da je abstraktno mišljenje logična posledica podaljševanja časovne dimenzije napovedovanja.

Poanta je v tem, da je inteligenten tisti sistem, ki je sposoben prepoznati okolje, v katerega je postavljen in na osnovi pridobljenih izkušenj iz preteklosti hitro napovedati, kaj ponavadi v taki situaciji sledi. Primer: ko se usedeš na stol, točno vnaprej veš, kakšen bo občutek na tvoji zadnji plati. Nivo točnosti je seveda odvisen od tega, ali si na tem stolu že sedel, pa še od tega, kako si oblečen, kako se počutiš in podobno, a osnova je vedno enaka. Na katerikoli stol na tem svetu se usedem, vnaprej moja rit ve, kaj jo čaka.

Od tu naprej gre Jeff nato še en pomemben korak naprej. Pravi, da se tovrstnih ponavljajočih pravilnih predvidevanj sploh ne zavedamo več. Bolj ko se zadeva ponavlja, manj zavedno moramo biti pri zadevi prisotni. V končni zadevi je sedanje le priučen mišično-senzorični gib, v katerem se vse odvije na ravni dejanskih izvajalcev giba, to je motoričnih centrov v hrbtenjači, mišic, tipal v koži, vezi, itn. Šele če ze zgodi kaj nepričakovanega, če se stol naprimer maje, ali pa je nasploh neobičajen, se tega zavemo.

Pred nepričakovanim dogodkom je mogoče zasledovati zlasti močno nevronsko aktivnost od motoričnih centrov v hrbtenjači, nazaj pa prihaja zelo malo. Vse dokler se napovedovani vzorec in dejansko stanje dobro ujemata, je povratnih informacij zelo malo. Vse skupaj poteka nekako avtomatsko.

Če pa se zgodi kaj nepričakovanega, potem že sam senzor, tipalo v koži podivja. Ker je dogodek izven pričakovanega, se močno aktivira in ta signal zelo hitro potuje najprej do hrbtenjače, kjer je tudi zelo hitro jasno, da je nekaj narobe. Če zadeve ne znajo razrešiti mali možgani, kar je zopet ugotovljeno izjemno hitro, se šele stvar preseli v velike možgane in čisto nazadnje pride zadeva v prednji možganski reženj, t.i. center zavesti.

Tam, v prednjem režnju je zadnja instanca za reševanje problema. V primeru stola je lahko takrat že prepozno, ker se stol lahko pod nami zruši, zavest pa nam pri tem bore malo pomaga. Vendar nam tak dogodek vseeno pusti sledi. Takrat se nekaj naučimo. To pa je to, da je vendar pri sedanju na stole potrebne nekaj previdnosti.

Proces učenja je zategadelj proces pomnenja in načina uporabe zapomnjenega ob pojavitvi podobnega vhodnega signala. Sistem pomnenja pri živih organizmih je sestavljen iz večih nivojev, pri čemer je najnižji nivo nivo motoričnih in senzoričnih celic, potem pa si nivoji sledijo vse do najvišjega, prednjega možganskega režnja, kjer menda sedi samozavedanje in zmožnost oblikovanja abstraktnih predstav. Učenje, to je zapomnenje dražljajev in ustreznosti odzivov nanje, se vrši po celotni strukturi nivojev, ne le na vrhu. Pomnenje na nižjih nivojih pomeni dvoje, najprej to, da sposobnost napovedovanja in s tem inteligenca ni omejena na najvišje nivoje hierarhije v organizaciji, ter da se s prenosom sposobnosti napovedovanja tja seli tudi sposobnost do avtonomnega odziva, oz. odločanja, s tem pa se vrhnjim strukturam tudi sprošča kapacitete za lastno, večinoma abstraktno delovanje.

Bolj kot je nek sistem sposoben pravilno vnaprej napovedovati sosledje dogodkov, bolj je inteligenten. In obratno. Inteligenca tako obstaja tudi tam, kjer je sposobnost napovedovanja dogodkov izjemno kratkega daha. Važno je, da je.

Pa še nekaj je. Napovedovanje ni namenjeno samo sebi. Dobro napovedovanje poveča možnosti za pravilen odziv, seveda pod pogojem, da napovedovanju navkljub organizem ohranja prilagodljivost in se dobro odziva tudi v nepričakovanih situacijah.

Pomanjkanje inteligence se da dobro kompenzirati z dobro prilagodljivostjo, slabo prilagodljivost pa z večjo inteligenco. Najbolje je seveda imeti oboje. In najslabše ne imeti ne enega, ne drugega.