Čez vikend me je na twittru izpod tipk @tomaz04 pričakal članek iz Primorskih novic. Gre z intervju z Vesno Vuk Godina, to famme terrible (ni ravno enfant, kot tudi ni fatale).

Vesne osebno ne poznam, niti nisem FDVjevec, še manj sem antropolog, tako da niti še nisem bil v istem prostoru z njo, vsaj ne tako, da bi vedel. Moja ocena zanjo je, da je nergačica, vendar je hkrati fascinantna.

O nerganju vemo, skoraj vsi moški, sinovi slovenskih mater, nismo moški, ampak smo mamini sinčki, hkrati pa karakterno šibki do rahitičnosti. Slovenclji.

To sprejmem in nimam s tem nobenih težav. Dokler me obtožuje Vesna pa sploh.

Po drugi strani ima gospa otroka z motnjo v duševnem razvoju in menda zanj skrbi tako izjemno, da dosega absolutno neverjetne rezultate. Je torej fantastična mama.

Toliko sem vedel do sobote. V članku to soboto pa mi je ponudila še en majhen drobec, ki pa v mojem mozaiku niti ni tako droben.

Povedala je namreč, da Slovencev, slovencljev, ni mogoče voditi imperialistično, to je hierarhično s strogo zapovedanimi pravili. Dokaz za to je skorajšnji polom Revoza ob vstopu Renaulta v lastništvo. Ni se obneslo, Revoz je bil najslabša R fabrika.

Pa so zadevo raziskali in ugotovili, da Slovenci, slovenclji, nismo Francozi. Da rabimo drugačen tip organizacije. Naš tip organizacije je družinski, ali družinskostni, da ne bo izpadlo, kot da gre za družinsko lastništvo podjetja.

Razlika je majhna, a hkrati ogromna.

Namesto, da bi postavili piramido ljudi, moramo Slovenci, slovenclji postaviti piramido družin. Namesto, da bi vsakemu povedali, kaj točno mora delati, se to pove skupini 6 do 10 sodelavcev, oni pa si med seboj razdelijo, kako bodo to naredili, kako si bodo pomagali, kako bodo prenašali znanje, uredili nadomeščanja, dopuste, bolniške, nagrade in podobno.

To je model Semca, ki sem ga že opisal. Gre za model odprte firme, ki fenomenalno funkcionira v Braziliji, vsi poskusi prenosa v tujino pa so se sfižili. Zakaj?

Zato, ker je del znanj in načina delovanja zapečen v kulturo, torej v kontekst, del znanj pa je taciten, beri, s teorijo se ga je moč naučiti toliko, kolikor se je moč iz knjige naučiti vožnje bicikla.

Težava ni v prednostih družinskega modela, ampak v omejitvah. Vprašati se je treba, zakaj se te zadeve ne obnesejo.

Postavljam hipotezo: za delovanje družinskostne organizacije je ključno ravnotežje notranje dinamike v družini z zunanjo dinamiko med družinami.

Klasični managerski ustroj predvideva, da pater familias vodi družino navznoter, hkrati pa jo predstavlja navzven. Ta model ne deluje. Slovenceljski model pa je bipolaren. Notranjo dinamiko uravnava ‘mama’, zunanjo pa vodi ‘oče’.

‘Mama’ je tisti delavec, ki drži družino skupaj. Je notranje najbolj spoštovan, uživa zaupanje in ima modrost urejanja konfliktov ter usklajevanja potreb. Je realizator.

‘Oče’ je nekdo drug. Oče je na službenem potovanju. Pogost je odsoten. Veliko se srečuje z drugimi ‘očeti’, je tudi osvajalec novih priložnosti. Je kreator.

Dobre družine imaoj tudi dobre ‘otroke’. Le ti se s časom razvijejo v odlične ‘mame’ ali ‘očete’. Odidejo naprej in ustanovijo svoje družine.

Moj mozaik se sestavlja tudi v tem, kar je pred tedni povedal Ichak Adizes na predavanju na IEDC. Rekel je, da je samoupravljanje nekdanje SFRJ velika priložnost za sodobni kapitalizem celotnega sveta. Ne v okviru marksistične ureditve, katere spornost je v ideologiji navidezno nekonfliktne družbe, ampak v okviru novega družbenega reda, ki temelji na ravnotežju tekmovanja in sodelovanja. Mu lahko rečemo kar koopetitivizem?

Najpomembnejši košček mojega mozaika pa je zagotovo članek o arhejah Freemana Dysona. Pomemben je zato, ker zanika darvinizem, ali t.i. brutalno tekmo za preživetje kot edino opcijo razvoja v naravi. Nasproti mu postavlja arhejski model, kjer sorodnice bakterij, to so arheje, namesto s premagovanjem svojih sovrstnic napredujejo s sodelovanjem. Namesto vertikalnega prenosa konkurenčnih mutacij si uspešen genetski material izmenjajo horizontalno. To pa je femomenalno. Ker spominja na kulturno evolucijo, memetiko, konec koncev sodobne metode komuniciranja, k stremijo k odprti kodi, izmenjavi idej, transparentnosti.

V vsem tem se stari hierarhični svet ne znajde preveč dobro. Enako kot se Revoz ni dobro znašel v vojaško pošlihtani organizaciji.

Za ta košček, draga Vesna, ti izrekam hvalo. Veliko hvalo.