Bilo je sončno jutro, ko sem se odpeljal proti Konjšici. September 2017, eden od petkov, ko sem hodil v gore in s tem preganjal svojo depresijo. Konšjico, majhno vas na poti od Litije proti zasavskim revirjem sem imel že daljši čas označeno kot enega svojih ciljev, pa najsi bi se tja odpravil z družino, ali s katerim od prijateljev, ki sem jim ta kraj že omenjal, ali pa sam. Naneslo je, da sem šel sam.

Do vasi prideš hitro po tem, ko z glavne regionalne ceste zaviješ na desno v hrib. Vasica je idilična, a po skoraj ničemer ne izstopa od stotinj drugih vasic v naši deželi.

Carlos je bil prav tak. Ni želel izstopati. Najbolj je bil srečen, ko je na verandi družinske hiše v trenirki pozdravljal sosede. Govoril je slovensko, četudi z naglasom. A vaščani so ga sprejeli. Gospod se ni nosil. Z ničemer. Bil je Stankin mož.

Pa vendar je bil Carlos bog. Skorajda Bog. Carlos Kleiber je največji dirigent 20. stoletja in njegov pečat na sceni klasične glasbe je primerljiv s tem, kar je za fiziko naredil Richard Feynman, za jazz Miles Davis, za tajne službe Edgar J. Hoover, ali pa za holivud Stanley Kubrick.

Carlos Kleiber je k posameznemu glasbenemu delu, ki se ga je lotil dirigirati, pristopil kot bi Mojzes šel ločit morje. Člani orkestrov so en za drugim zatrjevali, da tako dobro kot s Kleiberjem niso igrali nikoli prej in nikoli kasneje. Že pred prvimi vajami je imel slavni dirigent pripravljene komentarje na partiturah za vsak inštrument v orkestru, pri čemer je bilo komentarjev trikrat toliko kot not. V poustvarjanje posameznega dela je kot nitke v veličastno tkanino vpel vsakega člana orkestra, z vsakim glasbilom in vsako noto. Že vaje so orkestra so bile za glasbenike doživetje življenja, koncert pa neponovljiv ognjemet poetične čarovnije, poustvarjene iz not klasičnih avtorjev, a v interpretaciji genija nad geniji.

A ko se je zavesa zagrnila, Carlos ni odšel na sprejeme h kraljem, na eksluzivne intervjuje, na večerje s slavnimi in bogatimi. Nekajkrat je odšel že preden se je zavesa odgrnila, a takrat vselej zato, ker se organizator ni držal svojih obljub. Odpeljal se je iz domače Nemčije, preko Avstrije, po turski avtocesti, vse dol do Jugoslavije in v zadnjih letih svojega življenja do samostojne Slovenije, vse dokler se njegov mercedes ni ustavil v Konjšici, njegovo telo pa v objemu z njegovo Stanko, nekdaj balerino, ljubeznijo njegovega življenja, ki ji je sledil v grob zelo hitro po tem, ko je izgubila boj s svojo boleznijo.

Carlos je bil prepričan, da njegova naloga ni, da bi bil slaven. Dirigiral je zelo redko. Kolikorkrat drugi dirigenti včasih nastopijo v eni sezoni, je on v celem življenju. Tudi posnetkov ni veliko. A kar je pustil za seboj, je veličastno. Tenkočutno, elegantno, doživeto, ko poslušaš njegovega Netopirja se zdi celo nenavadno, saj je edini dirigent, ki v to Straussovo opero vnese dinamiko, ki se sprva zdi prehitra, a je učinek nato nepozaben, enkratno je, kako si lahko privošči tak interpretacijski zasuk, a vseeno ostane znotraj skladbe, ki je ne pokvari, niti ne predrugači, ampak povzdigne na novo raven.

Carlosov zgled je velik. Kako dati od sebe največ, a nato sebe postaviti nazaj, domov, v objem najdražje, med običajne ljudi. Kajti Carlos je bil zgolj to, običajen človek, ki je običajnost varoval kot največji zaklad tudi po tem, ko je svet odkril, da je Carlos vse prej kot običajen.