Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

torta

Zakaj pečem torte?

| 6 Comments

Ravnokar sem zaključil peko nove torte, to je 9 dni po prejšnji, v letošnjem letu pa je že sedma, če približno prav štejem. In napovedal sem jih še ene par. Večinoma tudi drži, da si jedci po teh tortah obliznejo prste, nato pa se lotijo še krožnikov.

Peka tort je zame meditativna dejavnost. Vsaka torta je majhen a pomemben kamen v mozaiku mojega razumevanja ne le peke tort, ampak tudi ljudi. Šele pri tortah sem namreč dojel, da ni poanta v tem, kaj v torto daš, ampak kako vse skupaj izvedeš. Ni torej bistvo v receptu, ampak v to, kako recept uporabiš za svoj ustvarjalni proces. Recepte sicer upoštevam, a če iz njih ne razberem razlogov, zakaj recimo mora v danem trenutku neka sestavina v zmes, potem tega preprosto ne upoštevam. Enako se vedem v poslu. Če mi kaj ni jasno, to ignoriram. Če ni nobene razlike na koncu, je bila sestavina itak odveč, če je rezultat napačen, sem lekcijo vzel enkrat za vselej, če pa mi rata vse skupaj narediti bolje, kot je v receptu, sem vse skupaj nadgradil, bil sem torej kreativen in to na osnovi lastnega prepričanja in, hja, poguma.

Naj dam primer, kako je napaka dala novo kakovost. Nutelina torta je eden najbolj priljubljenih receptov na kulinarični Sloveniji. Lep slučaj je, da je sličico ob receptu prispevala punca mojega šefa na Domenci, Dana, da ne bom preveč okolišil. Moja posebnost pri tej torti je ta, da torto pečem v dimu, je torej prekajena. Sam je pred prvo peko na noben način nisem imel namena zakajati, ampak ker uporabljam prastar tortni model (obvezno najmanjši 22 cm premer, novega v tej meri še nisem dobil), je v modelu ob robu špranja, skozi katero mi nutelino testo kaplja na dno pečice, kjer se nabrane kepice testa zasmodijo in celo pečico spremenijo v dimnico. Ko se mi je to prvič zgodilo, sem bil kak trenutek zaskrbljen, nato pa sem sklenil, da bo morebiti prav ta dim dal torti poseben malce bolj izrazit karakter. Znano je namreč, da grenkljavost v čokoladi ni napaka, ampak odraz njene žlahtnosti, zato sem bil ob tej ugotovitvi prav zadovoljen. Iz napake je tako še pred koncem peke že v moji glavi nastala prednost. Ki sem jo pri finišu torte še bolj izpostavil. Karakterno močno testo dopušča veliko močnejše nadeve in že pri prvi torti sem si dal duška z marelično marmelado z armagnacom. Jedci sicer niso vedeli ne za dim, ne za armagnac, ne za nekaj drugih trikov, a torta jim je teknila tako zelo, da so točno tako naročili trije. Eno naročilo sem izpolnil, dve me v tem letu še čakata. In ja, večkrat sem že povedal, da si moje torte ne more nihče kupiti, lahko pa si jo prisluži.

Torte so kot posel, a je časovna skala drugačna. Pri torti se vse zgodi v dveh dejanjih. Zvečer torto spečem, zjutraj jo postrežem. Zgodba končana. Pri poslu se na posel pripravljamo po nekaj mesecev, lahko tudi let, nato pa je posel z nami lahko celo življenje, ali ostane tudi za nami, a meni osebno je pomembno zavedanje, da se vsaka stvar enkrat konča. Tudi posel. A kot pri tortah, vedno lahko sledi naslednji. Le rad moraš to početi. Kot vse reči na tem svetu.

Torte pečem za svoj užitek. In za užitek mojih kolegic in kolegov.

6 Comments

  1. Ponudba za kidanje snega še zmeraj velja 🙂 Po potrebi se lahko sneg dostavi tudi na dom, skupaj s tistim, pardon, tisto, ki ga bo skidala (t.j. sedela v senci in čakala, da sonce opravi svoje) 🙂 #wink

  2. @Astarta

    Hvala 🙂

  3. Prav tako kot pečeš torte bi lahko pisal knjige.
    Uspelo ti bo vse česar se boš lotil.

  4. @mitjamavsar

    4-ever oz. not 4-ever, jasno!
    Prismojen je pek 😉

    @sunshine

    *Poklon* 🙂

  5. Zanima me, ali torto zavedno ali nezavedno prilagodiš osebi za katero pečeš. In podvprašanje: Je prismojena torta za koga prismojenega? 🙂

  6. Tvoje torte so vsestransko dobre in slastne in koristne. 🙂 Ti jih kar peči še naprej v naše vsesplošno zadovoljstvo. 😛

Leave a Reply

Required fields are marked *.