Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Vojne je konec, začela se je nova

| 4 Comments

Na okrogli mizi, ki sem sva jo skupaj s Primožem Hvalo organizirala ob najini delavnici o marketinški strategiji je Igor Arih rekel, da je lovec na duše.

Nanj sem se spomnil med mojim današnjim branjem zapisa o Herbertu Simonu, v Wikipediji. Nobelova nagrada je med njegovimi življenjskimi dosežki skoraj polpomemben dogodek, človek pa je bolj kot v ekonomiji, kjer je najbolj razvpito znanstveno nagrado na svetu dobil, poznan kot izjemen avtor na številnih področjih, od računalništva, teorije kompleksnosti, do političnih znanosti, psihologije, sociologije, pa vse do epistemologije. Uf!

Herbert Simon se mi bo v spomin vtisnil zaradi naslednjega citata:

“Kaj informacija troši je vendar jasno: troši pozornost njenih prejemnikov. Zato bogastvo informacij ustvarja revščino pozornosti

Ob tem naj se navežem na Hadov zapis o dobrih starih časih, kjer najbolj brani slovenski bloger provokativno piše o, jasno, tem, kako smo se imeli včasih fino. Res je bilo nekoč drugače, ne sicer slabše ali boljše, a zagotovo je bilo drugače. Če ne drugega, imamo danes na voljo več informacij, posledično pa seveda tudi več dobrin, storitev, izobilja.

Druga stran nasičenja z informacijami pa je njihovo vsesplošno razvrednotenje. Časa za uživanje koristi od informacij, dobrin in storitev je vse manj. Vse večja je tudi kompleksnost. Ker je obvladovanje celovitih informacij o neki temi vse težje, postajamo vse bolj površni. Globino nadomešča površina. Temeljitost nadomešča hitrost.

Glede na vse to je očitno, da imeti informacije vse manj predstavlja prednost. Vojne za informacije je konec. Začela se je nova vojna. Vojna za pozornost. Kdor pridobi pozornost, je zmagovalec.

Nič novega pravzaprav, ali pač?

Igor Arih pravi, da je lovec na duše. Duše se po njegovem dandanes odzovejo le še na radikalne, šokantne poteze. Na drugi strani tega spektra je Mark Hurst, ki v svojem blogu govori o tem, da največ šteje dobra izkušnja s čim manj balasta.

Sam se bolj kot na Igorjevo stran nagibam k Marku, a vseeno ne trdim, da Igor nima prav. Še kako ima prav. Pa tudi Mark ima prav. Zanimivo pri obeh je, kako zelo poudarjata svojo osredotočenost na posameznika. Igor pravi, da mora pred seboj videti konkretne ljudi, še preden jim pošlje svoj naslednji oglasni šok, Marka pa bolj kot produkt zanima njegov uporabnik.

Če razmišljanje o pozornosti osredotočim nase, potem ugotovim, da so na eni strani okoli mene ljudje, ki jim pozornost dajem ves čas, na drugi tisti, ki jo dobijo priložnostno in po potrebi, na tretji pa so tisti, ki si morajo mojo pozornost priboriti.

Vojna za mojo pozornost je dobljena, če se kdo (oseba, znamka, podjetje) ali kaj (ideja, zgodba, skladba) prebije v moj najožji krog, kjer pozornost vračam sam od sebe. Izgubljena pa je tam, kjer dotičnega ali zadevo ignoriram.

Vse to je veljalo tudi že v preteklosti, a vseeno obstaja razlika. Če imeti informacijo ni več razlikovalna prednost, do nje itak lahko pridem tudi sam, potem mora biti razlika v tem, kako in kdo mi jo poda.

Največji pomen ima zame tista informacija, ki name vpliva. Kaj bo name vplivalo, pa ve tisti, ki me pozna. Kdor me pozna, ima prednost, ker ima mojo pozornost. Lahko pa me tudi ne pozna, a to nadomestim sam s tem, da še toliko bolj jaz poznam osebo nazaj in ji sam posvečam svojo pozornost.

Pozornost se tako pri meni prevede na odnos. Kjer odnos obstaja, ga je potrebno negovati, če ga ni, pa ustvariti. A ker se število in kakovost odnosov običajno vzajemno izključujeta, je potrebno znati izbrati. Izbrati pa pomeni omejiti svoj izbor.

Razlika med nekoč in danes je v tem, da so nas nekoč omejevali zunanji dejavniki, zdaj pa si moramo za svoj uspeh svoje omejitve postaviti sami.

Namesto ven iz pregovorne škatle (‘out of the box’), se moramo vanjo vrniti sami.

4 Comments

  1. Problem, kje je kakšen problem? Jaz sem hrestač. Rabim problem, drugače mi je dolgčas 😉

    Rokomet, aha! Sorry, da sem zamešal.

    Gregor

  2. Genofefa je ime pravljice, ki mi jo je pripovedovala moja predraga žal že umrla stara mama. V bistvu je pravilno ime Genovefa …

    Knjigo jaz prebolevam vsakič sproti, ko se poskušam spomniti, kako bi ti rešil problem – ne upam si reči izziv. No, ne šeše.

    Btw je bil rokomet!

    Tx in lp

    Genovefa (odvisno od razpoloženja)

  3. @Genofefa

    Hej, tole je pa lep komentar. Malo me sicer namoči, a tudi jaz rad kdaj koga, tako da sva si že vnaprej kvit.

    Glede pomoči, prosim, rad pomagam, zlasti dekletom 😉 Se pa resda skrivaš za nadimkom, ki ti ga ne bi pripisal. Pourqua?

    Tvoja modra očala so ena prvih stvari, ki se jih spomnim na tebi. Lepa očala. Žalostno dekle. Veselo srce.

    Glede knjige ne skrbi. Sem jo že prebolel 😛

    Uganke pa ne želim reševati. Nimam se za veleum. Au contraire, od veleumov se drek dela.

    Pa, pa.
    Btw, kako kaj odbojka?

    lp
    Gregor

  4. Dragi Gregor,

    v mojih težkih časih si mi pomagal s svojim blogom, s svojo mejo med norostjo in genialnostjo.

    Tudi jaz ti bom vrnila knjigo, ki jo skrivam pred sabo in pred izgubljnenimi dušami, vendar imam še prevelik rispekt do tebe, da bi si upala priti pred tvoje obličje.

    Imam pa uganko za vaše veleume:
    Ali sploh še obstaja kakšen množični medij, kamor se lahko skriješ?

    Lep pozdrav

Leave a Reply

Required fields are marked *.