Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Rojstvo sinhronizirane risanke

| 13 Comments

Tokrat prvič, v prihodnje pa na novem filmskem blogu iTIVIja predstavljam gostujoč zapis izpod peresa Barbare Kregar, iTIVIjeve zveste uporabnice, filmske navdušenke in prevajalke.

 

Rojstvo sinhronizirane risanke

Sicer je preteklo že precej vode, odkar sem zadnjič poprijela za tipke v ragljaške namene, vendar bom napela vse mišice, da vam malo po svoje predstavim tisto, kar ste (ja, ja, kar priznajte) vedno želeli vedeti o sinhronizaciji risanke.

Menda se večina še spomni Erika, kako olupi banano in postane Banananjam? Odlično. In kako je postal Banananjam in ne Bananko, Bananos, Bananohrust, Bananožerc ali Bananaman?

Stvar je na prvo žogo precej preprosta, morda za vsega (ne)vajeno občestvo celo ne pretirano zanimiva, predvsem pa jo največkrat malček zaletavo stigmatizirajo kot “ah, mačji kašelj”. Mislim, kdo pa ne bi znal prevesti risanke? Vendar, there’s always more than meets the eye

V prvi fazi prevajalca opremijo z zajetnim zapisom izvirnika (recimo temu prevajalčeva skripta) in videokaseto s posnetki epizod. V povprečju jih ena serija vsebuje 26 ali 30, odvisno od dolžine. Prevajalec se nato zelo sodobno samoiniciativno prek spleta pozanima, s kakšnim bitjem bo imel opravka v nadaljevanju (op. p. poišče spletno stran risanke, pobrska po morebiti izdanih knjigah, opisih, mnenjih uporabnikov itn.). Potem si ogleda približno štiriurno serijo risank in se loti prevajanja. Če se lahko kje zatakne, se bo zdaj – tu začne prevajalec služiti svoj kruh. In katere so stvari, ki predstavljajo največje izzive?

Če začnemo z imeni nastopajočih – ime lika mora biti seveda slovensko, po možnosti domiselno (ne moremo imeti dvanajst Jožetov in Pepc, razumete, otroke s tem samo zmedemo, lahko pa imamo Jožka, Jožefka, Jožlja, Žožlja ali kaj podobnega), prikupno ali smešno in takšno seveda, ki gre lepo v otroško uho. Pri tem naletimo na prvo težavo, ki je pravzaprav univerzalna pri priredbi za sinhronizacijo in prevajalca spremlja skozi celoten proces. ”Frdamani” zlogi, namreč. Kako bi poimenovali slovenski lik z angleškim imenom Pip, Joe, Ed, Flo ali kaj primerljivo enozložnega? Seveda imamo Roka, Jana in Žana, sicer pa so slovenska enozložna imena navkljub izjemni priljubljenosti precej redka, ženska še posebno. Torej smo pri izbiri ustreznega poimenovanja dokaj omejeni.

Zakaj smo sploh vezani na zloge? Bitjeca v risankah, verjeli ali ne, odpirajo usta, ko govorijo. In to zelo široko. »I’m going to tell Mummy and Daddy I made the mess.« Eden izmed ustreznih prevodov se utegne (utegne zato, ker so okusi različni, prevodi pa izredno subjektivni) glasiti: »Očku in mamici bom povedala, da sem jaz vse razmetala.« Težave? Angleška poved ima štirinajst zlogov, potemtakem lik štirinajstkrat premakne usta, ponavadi zelo smešno poudarjeno, da delo ne bi bilo prelahko. Slovenska poved ima devetnajst zlogov, kar pomeni, da bo lik na posnetku že zdavnaj utihnil, morda bo svoje začel žlobudrati že drugi lik, slovenski igralec (tisti, ki posodi svoj glas za slovensko priredbo) pa bo še kar krvavi pot potil s pet zlogov predolgim stavkom.

V takšnem primeru se hvaležno zatečemo k priredbi. Stavek po potrebi oklestimo oziroma razvlečemo, predvsem pa ohranimo pomen povedanega. Za naš primer – »Povedala jima bom, da sem vsega jaz kriva.« Idealnih štirinajst. Na račun ustreznosti in dolžine marsikdaj oziroma kar po večini žrtvujemo najlepše prevode, ki bi jih lahko uporabili le v knjižni obliki.

Zlogi in poimenovanja pa seveda niso edina stvar, ki opredeljuje prevajanje in priredbo za sinhronizacijo. Tu imate opravka tudi s hitrostjo govora, ki prav tako znatno vpliva na prevod. Zelo pomemben je tudi slog jezika – je vaš prevod resnično primeren za štiriletnega otroka? Pa za sedemletnika? Boste za izraz »potty« uporabili ”nočno posodo”, ”kahlo” ali kaj tretjega? Spet gre za vprašanje števila zlogov, drži, pa tudi za vprašanje primernosti izrazja glede na sobesedilo in ciljno občinstvo. Po drugi strani je seveda skrajno zabavno, kadar se morate spoprijeti s kakšnimi nesramno neprevedljivimi, kulturno specifičnimi izrazi, barvitimi besednimi igrami, rimami, pregovori in podobnim.

Svojo neusahljivo genialnost pri obračanju besed po končani prvi fazi preverite ob (o, ja, večkratnem) gledanju posnetka risanke in dodate še zadnje popravke (kakšno godrnjanje, pihanje, puhanje, vzklike, šklepetanje, cviljenje), nakar prevod pošljete k prevajalčevemu najboljšemu prijatelju. Lektor je namreč tista varnostna mreža, ki opozori, popravi in predlaga, preden vaše avtorsko delo odjadra v zobe javnosti, ki je doktorirala na slehernem področju, predvsem na vašem. Ko prevajalec popravi lekturo in še enkrat preveri dolžine in pomensko ustreznost končnega izdelka, prevod naposled le pristane v rokah do obisti talentiranega igralca (no pun intended, resnično gre za prave mojstre), ki naštudira svojo vlogo, nato pa se poda v sinhronizacijski studio, kjer posnamejo glasove posameznih likov.

In tako na TV priveka yours truly sinhronizirana risanka.

Prevajanje in priredba za sinhronizacijo risanke je v največji meri izredno zabavno in prijetno opravilo, še posebno v družbi odličnih sodelavcev, čeprav prinaša tudi svoje prevajalske muhe, ki pa jih seveda sprejemamo kot izziv. Vsaka risanka je namreč nekaj posebnega, za vsako uberemo nekoliko drugačen pristop, tako da se nenehno učimo in izpopolnjujejmo.

Med bolj znanimi, ki so luč sveta ugledale tudi na DVD-jih, so Nodi, Pujsa Pepa, Franček, Mojster Miha in Traktor Tom, ki jih najdete tudi v vaši najljubši spletni videoteki ITiVi.

Barbara Kregar

13 Comments

  1. Ah, Rambota ali Ramba bi se morda še nekako dalo dostojno presinhronizirati … Ampak dril-inštruktorja Hartmana pa nikoli!!! YouTube

  2. Kar povezano. Ravno zadnjič sem bral intervju s Kubrickov, v katerem opisuje, kako se je vedno prizadeval najti najboljše režiserje in glasove za evropske sinhronizacije. Ekipe so se posnele in zvok poslale Kubricku in njegovim, ki so ga še enkrat natančno zmiksali s sliko, povečinoma zadušili in naredili bolj pristen, “nestudijski” zvok.

    In sem premišljeval, joj, ravno Kubricku je moralo biti ob teh “čudakih”, ki hočejo/morajo gledati sinhronizacije, sila sila neprijetno. Ampak on je bil tudi zelo potrpežljiv človek, res.

  3. Mislim, da bi te nemški in francoski filmofili prijetno presenetili. Celo z embalažo za DVD-je se neverjetno potrudijo – Francozi imajo že vrsto let krasne zbirateljske izdaje, Nemci pa so tudi počasi začeli prevladovati z odličnimi steelbooki, ki so velikokrat bolj kvalitetni kot kaki Future Shop ali Best Buy ”ekskluzivi” 🙂 Meni so izredno všeč.

    Sicer pa tudi sama nisem pristaš sinhroniziranih filmov, veš… Ja, Rambo v slovenščini bi bil… remek delo, po mojem, hehe. 🙂

    Ne, z animeji nimam nikakršnih povezav, žal. 🙂 Moje delo so večinoma britanske ali francoske poučne risanke za najmlajše.

    Z distributerji imava na moč podobne izkušnje. 🙂

    LP! 🙂
    B

  4. Za moje pojme so čudaki. Osebno niti ne pomislim na to, da bi gledal slovensko sinhroniziranega terminatorja, ali rambota.. ali katerikoli tuji film. Pač Nemci in Francozi niso pravi filmofili in jih malo briga, kaj se po TVju predvaja. Ali pa z druge plati pogledano… preveč denarja imajo in ga tako mečejo stran.

    Da bi spraševal naše lokalne distributerje in komercialne televizije za odgovore na ta vprašanja? Mislim da bi več dosegel s pogovorom s steno, ki bi mi vsaj odmev vrnila. Na žalost še nisem dobil odgovora na ta vprašanja, tudi od njih ne (nekajkrat sem že poskusil). Če bi se pa potrudili odgovorit, bi verjetno dobu takle odgovor: “Naša zakonodaja nam zapoveduje, da mora biti xy% predvajanih risank sinhroniziranih v slovenščino”.
    Potreboval bi notranje veze, da bi prišel do jasnih odgovorov. Že zato sem tukaj postavil vprašanje, ker sem mislil, da imaš sama kakšne povezave s tem.

    Vseeno hvala za trud in odgovor.

  5. Žal sem samo prevajalka in o teh stvareh ne odločam, sicer bi z veseljem odgovorila. Pravi naslov so distributerji in uredniki. Poleg tega animeje prevajajo in sinhronizirajo na komercialnih televizijah, torej bi lahko vprašanje naslovil nanje.

    Postavljam pa neko drugo vprašanje – zakaj recimo Nemci in Francozi sinhronizirajo filme, ki so namenjeni (tudi in predvsem) odraslim in zakaj se ti (tudi in predvsem) odrasli Nemci in Francozi glede tega ne pritožujejo? 🙂

  6. Da izkoristim to priliko, bi želel nekaj povprašati nekoga, ki je direktno povezan s sinhronizacijami risank v Sloveniji.

    Pravzaprav me zanima, po kakšnem načelu se sinhronizatorji sploh spravijo prevajat risanko v Slovenščino. Jaz popolnoma razumem, če sinhronizirate risanke, namenjene za 8-letnike in mlajše (Nodi, Pujsa Pepa, Franček, Mojster Miha in Traktor Tom in podobne)…. vendar pa enostavno ne razumem, iz kje je nastala ideja, da se sinhronizira risanke, ki so namenjene 9-letnikom in starejšim, ali še slabše, 14-letnikom…
    Po čem to vem? Ker, imam izkušnje v zadnjem desetletju, da slovenci z vsem veseljem sinhronizirajo “animeje” (japonske risanke), kjer je v precej primerih primarno občinstvo ravno starejši mladoletniki in mladoletnice (Zenki, Super punce, Yu-gi-oh in verjetno še kakšen).

    LP

  7. Dragi Bo,

    gre sicer zgolj za moje osebno mnenje, ampak sinhronizacija v slovenskem jeziku zna biti presneto težka – kakorkoli se igralec obrne, lahko vznejevolji zdaj enega, zdaj drugega gledalca – če se drži preveč zbornega jezika (ki je sicer zelo lep, seveda), lahko deluje nenaravno in prislijeno (”ne bodi no takšen!”), če se izraža preveč pogovorno, vse skupaj deluje strašno neresno in nestrokovno (”dej ne bit tak!”). Zlato sredino tu vmes pa je težko doseči. Zato gre res kapa dol igralcem 🙂

    Prevod mora biti napisan v lepi slovenščini, seveda, je pa potem od igralca in njegove interpretacije lika odvisno, kako bo to besedilo prebral, da bo dosegel željeni učinek. Seveda lahko improvizira ali pa sam kaj doda, popravi, če se mu (in režiserju) zdi tako bolj ustrezno.

    Zelo prav si razumel :), pisala sem o prevajanju za televizijske risanke.

    Glede sinhronizacije omenjenih klasik bi bilo pa najbrž najbolje, da se obrneš na distributerja Cenex (mislim, da ima eksluzivo za Disney/Pixar). V končni fazi je izdelek, ki zaide na naše prodajne police, v celoti odvisen od volje slovenskih distributerjev (embalaža, dodatki, podnapisi, audio zapisi, itn.).

    V tujini (denimo Nemčija in Francija, tudi skandinavske države) je poleg izvirnika skoraj vedno ali pa kar vedno dodan tudi jezik ciljnega občinstva, ne le podnapisi. Ampak o sinhronizaiciji na naših tleh je bilo že kar nekaj prelitega črnila, malo pobrskaj po spletnih arhivih časopisov, so bile kar burne debate. 😉

  8. Tudi meni se zdi Dajz v Avtomobilih super, Gojmir Lešnjak ima mojstrski glas in ga obvlada. Drugi glasovi v tej risanki pa se mi zdijo precej pod nivojem originalov; je kriv prevod ali sinhronizacija, pravzaprav ne vem, po zapisu zgoraj bi moral še enkrat gledati in premisliti. Ratatouille ima za moje pojme obupno sinhronizacijo, kjer me je odbijala še posiljena slovenska francoščina (na angleško iz originala sem nekako navajen). Ampak da ne bo brati, kot da sem popoln nergač, haha: Neverjetni so za moj okus prevedeni in sinhronizirani odlično, pri čemer prevod marsikje sploh ni prevod, ampak je “improvizacija” — nadomestek, in to dober. Tudi sinhronizacija Kung Fu Pande za moj okus dosega original. Če bi si ti dve risanki ogledal še enkrat na DVD-ju, ne bi imel posebne želje, v katerem jeziku. Za druge, pravzaprav ostale pa imam (dosti) raje original.

    Pisal sem o novejših kinorisankah, zapis zgoraj pa gre o DVD in TV-naslovih, če prav razumem. Pa še ciljno občinstvo so dosti mlajši, ki itak še ne morejo gledati v originalu.

    BarbaraK, zanimivo. Ali morda veš, kaj bi se morala zgoditi, da bi začeli sinhronizirati Disneyjeve klasike: Aladina, Levjega kralja, Knjigo o džungli? … (Mislim originale, ne neke nižerazdredne “ponaredke”, ki so tudi na voljo.)

  9. Ja, ja, to bo, Gregor! 😉

    Andrei, meni pa je bil všeč sinhroniziran Dajz – Gojmir Lešnjak iz Avtomobilov. 🙂

    Narečja nenormalno popestrijo dialog, morali bi jih večkrat uporabljati. Slovenci se večinoma sploh ne zavedamo, kako izrazno bogat jezik imamo. 🙂

  10. Meni so najboljše tiste živali v Garfieldu, ko govorijo koroško, dolenjsko. Za umret smešno.

  11. Res je, malo sem zamešal vloge. Sem se pogovarjal s kolegico in catch naj bi bil, da se “glasovno ujemajo” z originali. Se pravi, da “izzveni” originally. :)) No, verjetno pa tudi ti s stilom k temu pripomoreš …

  12. Hojla, Gregor 🙂

    Sama takšne izkušnje še nisem imela. Pomembno je predvsem, da štimata posnetek vs. prevod. Skripta je v bistvu pomagalo – včasih so na posnetku stvari, ki jih v skripti ni. Ali pa obratno.

    Avtorji izvirnika itak ne razumejo slovensko, kaj pa oni vejo *jk* 🙂 Resno, glede primernosti se posvetuješ z lektorjem, drugače pa ”zdrava pamet”. 🙂

    Hehe, ja, včasih se je treba kar presneto potruditi, da ”trofneš” tiste zloge, dolžine in te zadeve, ampak večina ljudi, ki se s tem ukvarjajo že dalj časa, dela tudi po občutku. Jaz priznam, da še nimam toliko kilometrine. 🙂

    In pa seveda… Hvala! 🙂

  13. Koliko sem slišal (prijateljica mi je povedala, da jim je na predšolski vzgoji predavala neka strokovnjakinja z RTV-ja), je baje treba kr dostkrat čekirat z avtorji originala, če vse štima in če je primerno za otroke? Tuff đob.

    Vse skupaj se mi zdi že kot kakšno prevajanje sonetov … s temi zlogi. :))

    Cool post, lep inside.

Leave a Reply

Required fields are marked *.