Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Revščina

| 6 Comments

Na poziv hada sem se tudi sam na današnji 15. oktober prijavil kot sodelujoči bloger v Blog Action dnevu, ki je tokrat posvečen revščini. Sicer se tovrstnih druženj ne udeležujem, a revščina je meni osebno tako pomembna tema, da sem se takoj odzval.

Zakaj revščina?

V resnici ne vem, vem pa, da me stisne v prsnem košu, ko srečam bedo revščine, še zlasti, če so pri tem udeleženi otroci.

Obenem sem hvaležen, bogu za vse, staršem, da mi nikoli v življenju materialno ni nič manjkalo, mojim delodajalcem, da so mi zaupali, ženi, da mi ves čas stoji ob strani, pa še marsikomu.

Marsikomu, da. Gre predvsem za mojo družbeno mrežo, sorodnike, prijatelje, znance, sodelavce in druge mimoidoče. Mreža mi je v pomoč, a ne vedno. So obdobja, v katerih mi mreža ne pomaga. So problemi, ki jih drugi ne morejo rešiti. Moram jih sam. Lahko jih odlagam, ali pa jih rešim. Včasih je bolje, da jih odložim. Sam nikakor ne prisegam na to, da bi jih – kao – moral vedno rešiti. Vseeno pa je dolgoročno bolje, če jih rešujem.

Značilnost obdobja, ko probleme odlagam je, da me je strah. Strah me je sprejeti odločitve. Če zadevo prestavim, se strah za kratek čas zmanjša, nato pa se – pogosteje kot ne – vrne. Večji. In ga spet odložim. Se zmanjša. Pa spet pride nazaj. Še večji. Veča se, dokler se ne zgodi čudež in izgine, ali pa kaj poči. Se prelomi.

Pri meni na srečo je prelom ponavadi ta, da se začnem odločati. Odločitve imajo ceno in sicer je to soočenje s strahom. A strah se nato razblini. In s časom rešujem vedno večje probleme, strah pa je vse manjši.

Revščina ali obubožanost je stanje, v katerem odide vse, ostaneta pa upanje in njegova hudimana embalaža, strah. Da bi upanje začelo delovati, ga je kot orehovo sredico potrebno izbezati iz lupine. Lupina je strah.

Pri odpiranju lupine družbena mreža lahko zelo pomaga. A ne sama od sebe. Mreža je orodje, a deluje le, če se odločaš sam. Če se odločajo drugi namesto tebe, je to začasna rešitev. Spomni me na zgodbico o ribah in ribiški palici. Če je kdo lačen, mu lahko daš ribe ali pa ga naučiš ribe loviti.

Kaj je ribiška palica pri revščini? Po mojem spoštovanje. Ljudem moraš dati spoštovanje. Vsem. Iz spoštovanja zraste samospoštovanje. Iz samospoštovanja zraste samozaupanje. In samozaupanje je dobra podlaga za sprejemanje odločitev.


6 Comments

  1. Tema revščina, pa ti je vseeno uspelo tako bogato besedilo sestavit. 😉 Se strinjam, zelo dober zapis, it makes you think. In res, strah je en “son of bitch” – lahko te je strah celo uspeha, če ne veš, kakšne spremembe bo prinesel. Pravzaprav te je vedno strah stopiti iz svoje cone udobja, kakršnakoli že ta je. Ampak, samo s koraki izven svoje cone udobja in širjenje le-te, je podlaga za rast človeka …

    Lep dan še naprej vsem bralcem in avtorju! 🙂

  2. Klasičen zapis z zelo lepo primero in odstavkom na koncu.

  3. Pingback: had priporoča branje blog zapisov - Blog Action Day | had blog

  4. Čestitke za tale zapis. Si dobro zadel!

  5. Lepo zapisano, ni kaj! Poleg materialne revščine je velik hudič “duhovna” revščina, ki pa je najpogosteje značilna ravno za materialno nadpovprečno preskrbljene.

    Pomanjkanje spoštovanja in predvsem samospoštovanja, sta tudi hibi današnje širše družbe in se v zadnjih letih močno krepita. Izkazovanja spoštovanja pa nikakor niso vredni samo revni. Kaj vse bi danes dal za “staro šolo”, ki nas je v tej smeri veliko bolje vzgojila.

  6. odlicen zapis..

    in res je.. spostovanje je tisto, kar lahko das nekomu, ki nima nicesar.. s tem mu polepsas dan.. in s tem mu lahko pomagas k samozaupanju..

    ko bi bilo vec ljudi, ki mislijo tako kot ti, bi bil nas svet precej lepsi in precej manj revscine bi bilo v njem..

Leave a Reply

Required fields are marked *.