Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Ravnotežje

| 5 Comments

Kako to, da napor včasih da rezultate, drugič pa ne? Kako to, da bi včasih non-stop bral, drugič pa ni boljšega kot prst na daljincu in zapanje od programa do programa na TV? Kako to, da mi kakšna melodija kdaj sede v uho, drugič pa je ne morem slišati?

Z vprašanjem prave mere se do 20. leta nisem pretirano ukvarjal, čeprav sem vedel, da obstaja. A kakor mi je prijatelj arhitekt nekoč rekel, da zlati rez ni nič posebnega, sem tudi za pravo mero menil .. , no ja, nič nisem o njej menil.

Prvič sem se z vprašanjem prave mere srečal, ko naju je z ženo na poročnem potovanju po Španiji neprestano utrujal starejši, pa precej znan, a ne bomo o tem, gospod, ki je neprestano, ampak zares neprestano govoril, da je v življenju najpomemnejša prava mera. Takrat bi ga najraje nekam poslal, mu pa je uspelo to, da sem odslej pravi meri posvečal nekaj več pozornosti.

Naslednjič sem pravo mero srečal pri Keanu Reevesu v filmu Mali Buda, katerega ključni del je Budino razsvetljenje pod figovcem. Film lepo prikaže, da je v življenju najbolj pomembna prava mera in to ilustrira s struno, ki ne preveč napeta ne preveč popuščena ne poje lepo. Dejstvo, da se je Buda skoraj brez vsake mere postil, pravi meri sicer ne govori v prid, a najbrž je to zato, ker sam nisem razsvetljen.

Ne glede na očitke gospodu iz Španije in Budi pa tudi sam zelo pazim na pravo mero. Ker velikokrat pretiravam. Ali pa naredim premalo.

Prava mera je odličen koncept, saj je kot tarča, ki ves čas spreminja svoj položaj.

Za vrhunski rezultat ne zadošča špartanski trening do onemoglosti. To se lepo pokaže pri vrhunskih konjih, ki malo po doseženem vrhunskem rezultatu pogosto iz neznanega razloga stagnirajo. Lastnikom nikakor ni jasno, kaj je narobe in se sprijaznijo.

Podobno je z ljudmi. Imaš odlično podjetje, z odličnimi rezultati, ter fantastično valilnico kadrov. Ljudje, talentirani se v nekaj letih izbrusijo v prave diamante, potem pa … izgubijo lesk in odidejo.

V čem je kleč?

V pravi meri. Veliko treninga je dobro za disciplino, a krona do uspeha je igrivost, radovednost, veselje. Če ostane samo disciplina, brez krone, potem ljudem, pač, pade krona z glave. In niso več kralji. In niso več šampioni. In niso več veseli ljudje.

Tudi jaz.

5 Comments

  1. @Sirana

    Umetnost življenja to je.

  2. … ampak diamanti ne izgubijo leska veš, ker so zelo trdni … problem je samo v tem, da postanejo umazani in za trenutek zgubijo stik s sabo ter svetom … škoda, da včasih tega ne opazijo niti ljudje, ki so jim zaupali … mogoče pa bodo, ko se bo njihova površina v podobni situaciji zameglila …

  3. @ALeš

    Točno tako. Vsak od nas je druga vrsta živali. Enim veliko dela paše, drugi smo sanjači.

  4. Se strinjam tole s pravo mero….
    AMPAK!
    Kaj je prava mera?
    Pomojem je to zelo osebna preferenca.
    Naprimer za nekoga 12 ur dela na dan pomeni cisto prevec in nesprejemljivo, za nekoga drugega je to “prava mera” za tretjega pa premalo…
    Največji izziv pa je… najti pri sebi za stvari “pravo mero”.
    Pomojem 🙂

  5. Jao, kako dober komentar. Se podpišem pod vsako besedo. Hvala, da nas takole spodbujaš … K razmišljanju.

    Pozdrav iz Poljske, kjer iščem ravnotežje med “čvekanjem” (in fizično aktivnostjo (tekom).

Leave a Reply

Required fields are marked *.