Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

OdprtOZaprtO

| 9 Comments

OOZO

Sliši se skoraj kot grška žganica na osnovi janeža, pa ni. Je le moja kratica za tisto, kar dobro opisuje kulturo v mojem podjetju.

Zgodba o tem, kam se je pre-usmeril iTiVi se začne, malo preden mi je Danilo Kozoderc prinesel knjigo Ricarda Semlerja “7 day weekend“. O odprti firmi sem že pisal na teh straneh, še več, odprtost sem se poskušal iti pri moji magistrski, ki sem jo objavil na wikiju in tule na blogu (končno obliko tule), a takrat nisem dosegel odziva v tej obliki, da bi se nekdo aktivno vpletel, torej sem bil po svojem lastnem kriteriju neuspešen.

Ali res?

Sam pravim, da ne. Ko nekaj prvič poskusiš, to ni nujno že uspešno, pogoj za končni uspeh ali neuspeh pa zagotovo ni to ali ti je enkrat uspelo. Stopnjo uspeha določa trajnost uspeha, kot sem tudi že zapisal tule, skrivnost uspeha je, da si na poti do uspeha.

Strokovno terminološko gledano je zgornji stavek tavtologija, filozofsko je budistični “pot je cilj”, v poslu pa je bootstrapping, o katerem sem tudi že pisal.

Če se vrnem na kulturo v mojem podjetju, naj takoj povem, da Semlerja občudujem, saj je njegovo pogumno odpiranje firme nekaj z nekaj 1000 ljudmi, do stopnje, da se zaposleni sami odločajo, kaj početi, kdaj to početi in za koliko denarja, vizionarsko. A se na tej točki ustavljam in uvajam naš koncept, ki se mu reče OOZO.

Pravzaprav tudi Semler uporablja OOZO, le da tega ne imenuje na tak način, temveč ves čas zagovarja le odprti koncept. A ko nato koncept razloži, se izkaže, da vendarle ni v celoti odprt. Bolj spominja na otroški vrtec, ki je znotraj zelo svoboden, navzven pa ima jasno mejo, tako fizično v obliki ograje, profesionalno s stališča odgovornosti vzgojiteljic in starševsko s stališča pričakovanj. O starostnih mejah, realnih potrebah malčkov in tako naprej tu niti ni potrebno govoriti, ker je samo po sebi umevno.

In prav v tem je srž: kaj pa je samo po sebi umevno? Ponavadi se prav tam skriva bistvo, saj samo po sebi določa mejo. Nihče pri zdravi pameti ne stori ničesar zoper ustaljene normative, zoper “samo-po-sebi-umevnosti”. A kdor želi premikati meje, naj jih išče prav tam, kjer jih itak nihče ne vidi. Ali kot je rekel Antonine de Saint Exupery: “Najlepše stvari očem niso vidne.”

Tri ključne meje vsakega posla so kultura, vizija in strategija. Kultura je od teh treh v mojem razumevanju vredna največ. Najtežje jo je namreč spreminjati. Kultura je način, kako se delo opravi, ko šefi odidejo. Ubogo tisto podjetje, ki dela samo to, kar naročijo šefi. Šefi namreč o delu, ki ga počnejo delavci, vedo manj, kot o njem vedo delavci. Vedno in povsod. Kajti dobri šefi vedo, da zelo malo vedo.

Še več. Kultura spominja na način, kako svoje delo opravlja narava. In nanjo se splača nasloniti, saj nam ogromno pove o naši organiziranosti. Zanimivo, celo beseda kultura je doma v naravi. Polje pšenice je kultura. Čreda krav je kultura. Bakterije v petrijevki so kultura.

Ozrimo se še k ostalima dvema mejama, ki ju običajno čislamo veliko bolj, kot kulturo. Kaj sta potem vizija in strategija?

Vizija je pogled daleč v prihodnost, nekakšen način inteligentne napovedi, kaj se bo s kulturo zgodilo čez nek čas. Čreda ovac z vizijo lahko osvoji Mount Everest in pristane na Luni, mar ne? Dobro, te ovce zamenjamo s primati, pa tem primatom damo jezik, ogenj in kolo in je to že skoraj to, ali pač? Itak tudi Kubrick pravi, da iz vržene kosti nastane satelit.

Manjkajoči most med kulturo in vizijo je strategija. Strategija pove, kako najbolj osnovne gradnike, recimo atome, povezati do tega, da se čez nekaj časa ovca v skafandru znajde na Luni in reče … kaj že? A kako to stori strategija, mogoče po pameti? Ne bi rekel, razen če se nam zdi, da smo pametni. No, v slednjem primeru je strategija bolj to, česa ne početi, kot obratno. Strategija namreč prihrani energijo in čas.

Pa si poglejmo vse skupaj v naravi, na čisto praktičnem primeru. Vzemimo najbolj osnovni gradnik živega sveta. To je celica. Gradniki celice so celična stena, citoplazma, jedro in cela vrsta drugih specializiranih struktur. Izmed teh bi izpostavil le mikrotubule, posebno strukturo, katere pomen bom opisal podrobneje.

Na nivoju kulture v celici vlada strašen kaos. Če bi se pomanjšali na raven molekule, bi se nam v celici zdelo, kot da smo ujeti v najhujšem snežnem viharju vseh časov, samo da namesto snežink proti nam ves čas padajo tovornjaki. Destrukcija je stanje duha v celici. Zdi se, kot da se v takem norem neredu ne more zgoditi nič pametnega. A dejstvo je, da, glede na končni rezultat, to sploh ni kaos. Nasprotno, pravkar sem tu in berem/pišem to besedilo.

Poenostavljeno je vizija celice v njenem jedru. Kar je velik del zgodbe, ni pa cel. Jedro je brez podpornih struktur nebogljeno, še bolj nebogljeno pa je, če ni kulture, če recimo celica izgubi citoplazmo. Prva stvar, ki jo celica potrebuje je njena meja, celična stena. Še več, evolucijsko so najprej nastali prokarioti, torej celice brez jedra in šele kasneje je kot nekakšen virusni zajedalec v celico vstopila molekula DNA, ki se je ob pomoči nekaterih drugih struktur zavihtela na čelo.

Ostane torej strategija. Na celičnem nivoju je strategija tisto, kar povezuje jedro s celoto. In na tem mestu zablestijo mikrotubuli. Mikrotubuli so ena najbolj fascinantnih struktur v naravi. 13 proteinskih cevčic se spiralno poveže tako, da v sredini ostane votilna, znotraj te votline je destilirana voda. Ta votlina z vodo je naravni ojačevalec, resonator, če hočete. Frekvence, ki jih ojačuje, so v področju UV svetlobe. Gre torej za nekakšne kvantne ojačevalnike, ki v sebi lahko vzdržujejo skoraj poljubno količino lastnih nihanj, oziroma s tem posledično informacij. Vse to je manj pomembno, kot končni rezultat, akcije, ki jih mikrotubuli lahko izvedejo.

Mikrotubuli so tisti, ki ob celični delitvi razdelijo kromosome jedra na pol, da lahko nastaneta dve celici. Mikrotubuli so tisti, ki iz gosenice in beljakovinske župice v bubi omogočijo nastanek ene najlepših živalic, metulja. Mikrotubuli so tisti, ki so v središču nevronskih dendritov in aksonov in se neprekinjeni vijejo od jedra nevronov do sinaps. Mikrotubuli tudi v mirujočem stanju, (v tistem osnovnem kaosu, ki sem ga omenjal prej) v celici vzdržujujo red, saj se kot napere (šprikle) pri kolesu vijejo od celičnih sten do ključnih celičnih struktur.

In kaj ima to vse skupaj s konceptom odprte firme? Veliko ali malo, kakor želite. Nedvoumno pa je to, da je celica navznoter izrazito odprta za pretok snovi. Enako naj velja za podjetje. Nedvoumno je tudi to, da ima celica svojo steno, zelo jasne meje, ki povedo, kaj lahko gre ven ali not in kaj ne. Enako naj velja za podjetje. Nedvoumno je tudi to, da je ideja/vizija v celici spravljena v jedru. Tudi podjetja potrebujejo svoje vizionarje, pa to niso nujno direktorji. Nenazadenje pa trdim, da v celicah vse skupaj pomaga urejati še vrsta drugih struktur, od katerih so mikrotubuli le ena od njih. Enako velja v podjetjih, tudi tam je število struktur veliko, a je tudi nujno omejeno.

Kaj počnemo v podjetju, bom podrobneje opisal na konferenci Podjetje 2.0, ki se bo zgodila prav danes, ko je tudi nastal ta zapis.

9 Comments

  1. Pingback: cuzak.itivi.si » Blog Archive » How to talk to a guy like Richard Branson?

  2. Pingback: cuzak.itivi.si » Blog Archive » Družinskostna organizacija

  3. Pingback: Konferenca Podjetje 2.0: preko sodelovanja povečevati učinkovitost in uspešnost : Konferenca Podjetje 2.0

  4. super stvar, všeč. verjamem, da je znanje potrebno iskati v naravi – v najširšem pomenu iskanja; širine si pa ne predstavljam v celoti; kot vesolje verjetno..

    itak da ne morem brez Tesle – naslov je nekako to kar sem mel v mislih 🙂
    Harnessing the Wheelwork of Nature: Tesla’s Science of Energy
    http://www.amazon.com/Harnessing-Wheelwork-Nature-Teslas-Science/dp/1931882045

  5. @Danilo

    Hvala za vabilo in možnost sodelovanja.

  6. Gregor. Odštekano. Včeraj si prinesel nekaj kaosa na konferenco Podjetje 2.0 in to je bilo zelo dragoceno. V bistvo ne razumem, kaj se dogaja v celicah. Bistvo pa je, da se dogaja in ponavadi v ta pravo smer. Če so osnovni pogoji pravi in v podjetjih ter drugih organizacijah je podobno. To je zame tisti ta glavni uvid na ta zapis in tvojo včerajšnjo predstavitev.

  7. @Nelit

    🙂

    Ja, na konferenci je bilo tudi zelo zanimivo.

  8. Bravo. Lepo je videti, kako se en nabor znanj smiselno uporablja v povsem drugem naboru znanj. Naravoslovci smo pač takšni 🙂

Leave a Reply

Required fields are marked *.