Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Menjava branže

| 8 Comments

Kolega Sandi me je prosil, da spišem kaj na temo menjave branže.

Tule je nekaj misli:

1. Ugotovite, koliko znaša vaš minimalni prihodek. Praviloma bi moral biti malenkost višji od nujnih odlivov. Za ta minimalni prihodek rabite stalen dotok nakazil, beri plač. Nihče si ne more privoščiti tega, da bi dolgo vzdrževal stanje prekomerne porabe. Slednja vodi v samo sranje, zato stran od tega. Za ta minimalni prihodek prodajte čim manjši del svojega časa. Če ne gre drugače, se zaposlite. Pri izbiri zaposlovalca ali klienta, skratka plač-nika, je na prvem mestu varnost, šele na drugem vaše sanje. To je realnost.

2. Presežke potrebujete. Ustvarite jih s sledenjem svojim sanjam. Včasih to omogoča že glavna branža. Takrat je najlepše, je pa to redko. V osnovi ljudje ne vedo, kaj točno so njihove sanje. Če kdo reče, imel bi Ferrarija, ali vilo ali bil bi predsednik, to niso sanje. Sorry, to slednje je pohlep, ki pravi, da sanj ni mogoče začeti slediti že danes, ampak šele takrat, ko vse to imamo. Taki tudi rečejo, da bi v življenju uspeli, če bi imeli več denarja. Dejansko je ravno obratno. Denar je sledilec, je posledica ustvarjene vrednosti. Slednjo nam priznajo ljudje, jo pa moramo najprej spoznati in negovati sami. V čem si res dober? Kaj te res veseli? Kaj opažajo ljudje, ki jim zaupam?

Moja sestra prav v teh tednih zaključuje priprave na lansiranje svoje sanjske zgodbe. Pa še sploh ni govora o plači. Več o tem v enem od naslednjih zapisov, se pa njena zgodba lansira 15. oktobra. To bo majhen korak za človeštvo, a največji za Barbaro in njen bakecake.eu.

3. Ne ves čas samo delat. Uživajte. Pavzirajte. Zgubidanite. Saj ni point življenja v tem, da bi non-stop samo delali. Še največje poslanstvo, ki sem ga spoznal v življenju je, da nekoga ljubiš. To zlasti pomeni, kaj si pripravljen narediti za to osebo. Odgovor tu pač mora biti: vse. Če tega še ne čutite, pa ne travmirajte v slogu, saj ne vem ali zares ljubim. Ljubezen je tkivo vesolja in če je ne čutite, še ne pomeni, da je v vas ni. Prežema vas. Le pustite ji. Kajti če ji ne pustite, ostane sovraštvo, še huje, ostane nič.

4. Vrednote so pomembnejše od rezultatov. To ne pomeni, da so rezultati nepomembni. Vsi, ki me poznate, veste, da sem ciljno orientiran, zasledujem zelo jasno določene cilje, pa vendar, nad njimi so vrednote, recimo integriteta, dostojanstvo, spoštovanje nasprotujočih mnenj, svoboda. Če namreč vrednote damo na drugi tir (tole tipkam na vlaku, hehe), se življenje kot počena posoda izprazni. Ostane nič.

5. Čustva so um z višjo potenco. Razočaran sem, kako zelo veliko da naša družba na superiornost racionalnega mišljenja. Okuženi smo z rekom “mislim, torej sem”, ki nam je sicer dal veliko dobrega, a pol tisočletja po tem, ko je bil izrečen je že zadostna doba, da mu zakličemo bye bye. Zakaj? A sploh rabim razlagat? A res moram futrat vaše okužene možgane, ki bodo moje besede presojali skozi izkrivljeno lečo, ki sta nam jo pred oči nadela Descartes in Bacon? Aha, Spinoza tudi. V poslu velikokrat pravijo, da je treba dat čustva v drugi plan, a to je zabloda. Um je sledilec, zapomnite si to. Prva so čustva. Kar pa ni nikakršen alibi za početje neumnosti. Tega vam čustva ne nalagajo, oziroma vam bodo znala, običajno skozi čustvo sramote, to tudi zelo hitro pokazati.

Strah je dober. Varovalo pred napakami. Če hromi, pa se mu itak pridruži drugo čustvo, ki se racionalno manifestira v samoočitanju. To čustvo je jeza.

Jeza je eno najboljših čustev. Varuje naš maneverski prostor. Pojavi se, ko nam kdo stopi na prste. Učijo nas, da ga je potrebno ukrotiti. Bullshit. Raje se ga naučite kanalizirati. Ena od oblik kanalizacije, jep, dobra beseda, so kletvice. Sam jih uporabljam precej, so pa nekakšen verbalni ventil duše. Ko izrečem kletvico, se notranji tlak vsakič malo sprosti. Res pa je, da za marsikoga izpadem kot en navaden prostak. Jebiga.

Zavist je pa štala. Je hkrati odličen motivator, a se je ob vsakem najmanjšem pojavljanju skušam čimprej znebiti. Ker zastruplja. Odnose. Česar nimam, pa imajo drugi, naj kar imajo drugi. Naj imajo še več tega. Jaz si to lahko želim, ampak dokler ne začnem ukrepati, me je lahko kvečjemu sram. Ko pa začnem z delom, je zavist krasna.

Toliko. Bodi dovolj za danes. Zmanjkuje mi baterije, ker sem zvečer pozabil dat polnit mojega iPada, ki je odlično nadomestil 97% mojih potreb po računalniku. Izjemna stvar je tale iPad. Izjemna.

8 Comments

  1. @tjasa

    Glede sanj imaš jasno prav. Moj zapis besede ‘sanje’ je bil namenjen predvsem razumevanju razkoraka med velikostjo največjih ciljev ter potrpežljivostjo in vztrajnostjo, ki sta potrebni za doseganje tudi najmanjših ciljev.

    Težava je namreč ta, da ljudje hočemo preveč na kratek rok in premalo na dolgega. Izziv je, kako sanjati največje sanje, a še vedno postavljati eno nogo pred drugo in se pri tem ne zaplesti.

    Hvala za lepo zaokroženje mojih misli.

  2. Odličen post, bravo

  3. gregor, tjaša, odlična posta:)

  4. “verbalni ventil duse” – se strinjam; lepa!

  5. Hm, sanje so dobra tema. Zakaj biti predsednik države ne bi bile sanje? Ali imeti vilo ali imeti planšarsko kočo in čredo ovc? A ni to vse isto? Kaj bi pa mi zares počeli v življenju? V kateri branži se lahko realiziramo? Kateri partner bi nas osrečil? Nič in nobeden, če ne znamo slediti samim sebi, torej sanjati, pa kar koli že to je.

    Če so sanje naš motor, potem sanjajmo, samo ne pozabimo, da če želimo priti do konca ne smemo izgubiti vere. Drugo vprašanje pa je kakšno ceno plačujemo za naše sanje. Na to si zelo lepo odgovoril. Če sledimo svojim čustvom, če smo zvesti svojim vrednotam, če znamo vmes tudi uživati, če znamo opraviti s strahom, potem so naše sanje gotovo vredne greha.

    Kaj pa presežki? Ah ja, to je pa stvar družbe. Koliko neverjetnih presežkov je bilo že ustvarjenih a jih družba ni videla in še manj plačala. Koliko lepega in dobrega premore človek, a katere novice gledamo po televiziji? Ali lahko verjamemo, da so presežki le to kar družba (ekonomija in drugi interesi) prizna za presežke.

    Kaj so osebni presežki? Ah, pa se lahko spet vrnemo k čustvom …

  6. Gregor, model si. Reakcijski čas odličen. 🙂 Tole bom seveda skrbno prebral, večkrat. Sploh del o čustvih mi je nekako najbližje in me pri vsem najbolj ovira, a obenem žene naprej. Oh…

  7. Oglašam se prvič. Tale post me je navdušil, čestitke za post. Bravo. Še več takih prispevkov.

Leave a Reply

Required fields are marked *.