Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Marko Pogačnik

| 2 Comments

V Moderni galeriji si lahko od tega tedna naprej do novembra ogledate razstavo enega najpomembnejših slovenskih umetnikov zadnjih 50 let.

Včeraj sem imel izjemno srečo, saj sem se lahko priključil zaključeni skupini z ene od likovnih fakultet (ALU, Arhitektura, Filozofija smer umetnostna zgodovina, kaj četrtega?), ki jo je nato Marko sam vodil skozi svojo razstavo.

Dve uri razlage 50 let dela iz ust umetnika je bilo nadnaravnih. Marko je genij, pardon, Genij.

Torej, najprej tule na kratko, kaj odlikuje Marka, spodaj nato malo bolj na široko o mojih vtisih.

Kratko:

– opus magnum Marka bi lahko bil slovenski grb, pa ni, bom v dolgi razlagi povedal zakaj
– litopunktura kot prenos akupunkture v prostor
– spiritus agens skupine OHO
– raziskovanje 12 dimenzionalnega prostora, z izjemno instalacijo v osrednji dvorani Moderne galerije, pravi čudež
– čutenje vsepresevnosti v vseh točkah ustvarjanja in bitja
– alogična struktura
– razmerje med nebom iz zemljo kot bistveno počelo vseh civilizacij
– multidisciplinarnost v ustvarjanju

Dolgo:

Marko je pričel vodenje po razstavi na začetku. Jasno. Najprej je že pri 18 letih, to je leta 1962 ustvaril 5 risb, s katerimi se je zahvalil in poklonil obdobju Moderne, namen te stvaritve pa je bila osvoboditev kulture od dotedanjih okvirov. Teh 5 risb, risba je Markov domač teren, se nanaša na klasično umetnost, dekonstrukcijo, nadrealizem, impresionizem in abstraktno umetnost. Že takoj na začetku kariere Marko govori o izraznosti skozi zaznavanje vibracije.

Takoj po 5 risbah sledi prvi paradoks, oziroma po Marku primer alogične strukture. To je delo z imenom samomor, prikazuje pa kladivo, ki je v nasprotju z možnim na desko pribito z žeblji. Se je torej kladivo zabilo na desko samo?

Sledi mrtvaška maska Marilyn Monroe. Ustvaril jo je na dan, ko ga je dosegla novica o njeni smrti. Marko se pošali, da je mavčnemu odlitku moral dodati nekaj ličila, da bi si bila bolj samopodobna. V tej maski se lepo zrcali Markov princip trenutka. Marka ne zanima, kdaj je Marilyn umrla, zanima ga le, kdaj je on to izvedel. Kar je izjemno smiselno in v skladu s teorijo relativnosti, hkrati pa nasprotuje prepričanju današnjika, da imajo vsi dogodki, ter celo vsa realnost svojo enovito in nespremnljivo lego v prostoru in času. Na to tezo se bom vrnil pri razlagi 12 dimenzijeskega prostora.

Marko se nato ustavi na svojih risbah, kjer raziskuje odnos med objektom, njegovim imenom, ter vlogo tega objekta. Za primer da stol, katerega edina vloga v današnjiku je služnost za sedenje. Če stol osvobodimo služnosti, se odpre nov prostor. V tem primeru Marko to stori z uporabo sopomenke “obsedenost”, ki ne lahko pomeni tudi gonilo kreativnosti. Vsi Markovi opusi vlečejo rdečo nit, kakršna je premislek ob obsedenih stolih.

Pridemo do Markovega prvega konfliktnega dela. 14 postaj križevega pota z reinterpretacijo pomena biblijske zgodbe je bilo za oblasti v letu 1962, da še vedno v 1962, Marko je na sceno resnično eksplodiral, odločno preveč. Izključitev iz Gimnazije v Kranju, pa ponovna vključitev, pa prekinitev razstave, pa opravičevanje kustosov, pa ponovna izključitev, skoraj do neskončnosti.

Od tu gremo naprej hitreje. Namen tega zapisa vendarle ni verizem v opisu tega, kar si le oglejte v Moderni galeriji, še najbolje bi bilo, če kar skupaj z Markom.

Kmalu, leta 1965 je sledila ustanovitev skupine OHO. Marko je poudaril, da OHO ni to, kar že peto desetletje o njej pišejo kritiki, torej ime skombinirano iz besed oko in uho, ampak je bolj preprosto kar trenutek začudenja, ki bi lahko potemtakem bil tudi AHA. Ob tem izpostavi pričetek raziskovanja t.i. Gesamtkunstwerka, oziroma procesa skupnega ustvarjanja umetniškega dela.

Naj se ob Gesamtkunstwerku ustavim. Ta blog se večino časa vrti okoli marketinga in podjetništva. Gesamtkunstwerk je teza, da lahko tudi v skupnem delu nastane umetnina, ki ni kompromitirana, ampak deluje celovito. Doslej sem bil prepričan, da so največje stvaritve vedno stvaritev posameznika. Vojno in mir pač napiše Tolstoj, ne pa komite večih tolstojev, enako velja s preroki, vedno je namreč le eden, nikoli jih ni več, enako velja za tek na 100 m, le eden je Usain Bolt, ne dva.

Pa je to res res? Vzemimo za primer Barcelono. Je Barcelona Messi, ali je Messi le del Barcelone? Je film Larsa von Trierja zrcalo njega, ali njegove ekipe?

Na kaj ciljam?

Marku velika hvala. Dejansko en sam človek ne more ničesar. Celo da Vinci ne. Vedno, pozor vedno, je zadaj ekipa. Percepcija družbe pa je, da je zaslužnež eden. Družba hoče enostavno razlago. Poiskati zmagovalca in ga obsijati z žarometi je lažje, kot če bi pokazali proces, sodelovanje, celo bitko za prevlado. Z usmerjanjem žarometov negiramo vlogo konteksta, obsedeno iščemo leaderja, enako kot iščemo sonce, enako kot iščemo vzrok za bolezen, enako kot nagrajujemo in kaznujemo vsepovsod.

Posel, zlasti marketing je igra povezovanja. Danes. Igra premagovanja je bila včeraj. Sodelovanje ne pomeni zatiranje briljantnih talentov, a hkrati tudi ne pomeni, da morajo talenti pobrati vse, po principu winner takes it all, če pa že, potem pa we all take it all, we are all winners.

Markova pot se nadalujuje v sobo, ki prikazuje delovanje v naslednjih 15 letih, od skupine OHO, do družine v Šempasu in nazadnje do postavitev spomenikov v Vipavski dolini. Vse je čudovito dokumentirano, vse je povezano. Marko iskreno diha iz iste duše že odkar je na svetu.

V tem prostoru me prevzame posoda časa. V posodo v 7 plasti zloži 7 dob Zemlje, kar stori s predmeti, ki izvirajo iz teh 7 dob. Živost posode prikaže fotografija, ki prikazuje družino v Šempasu, ki zbrana okoli posode posluša, kako jim Marko pripoveduje zgodbe o stoterih predmetih, ki jih enega za enim jemlje iz posode. Vsak predmet svoja zgodba. Vsak! Marko nam čisto na koncu vodenja pokaže, da ima vedno pri sebi nekaj kamnov, seže v žep in res, kamni. Najbrž ima tudi pri teh vsak svojo zgodbo. Neverjetno, očarljivo, čudovito.

Pristop v tem obdobju je že kar znanstven, a ne analitično znanstven, temveč sintetično znanstven. Morda je prav ta prekretnica tisto, kar se ima zgoditi v tej dobi, ki se nam odpira. Markovi diagrami, razlage naravnih pojavov, holizem, ekologija, globoka ekologija, vsepresevnost, čarovnija. Marko je iskren in preprosto ne dovoli, da bi sprejel zaporniški okvir, ki smo se mu vsi ostali kar pokorili. Najhujša kritika leti na razum. Vse mora biti logično, vse mora delovati skozi levo možgansko polovico, vedno obstaja hierarhija. Pri tem omeni Bolivijo, ki bo prva v ustavo zapisala pravice živali in rastlin. Decentralizacija človekocentričnega pogleda se ni končala s Kopernikom in Galieleom, še danes živimo v “srednjem” veku, pa čeprav se nam niti sanja ne, kako je res bilo v Srednjem veku.

Preselimo se v glavno dvorano. Ob tem Marko razgrne najbolj radikalno tezo. Perspektivno gledanje na prostor se je pojavilo šele v renesansi. A pozor, s tem se je tudi šele pojavil perspektivni prostor. Prej ga ni bilo, še več, celo danes ga ni, je le skupinska iluzija, ki jo ustvarjamo s svojim gledanjem.

Oho!

Prostora ni, prostor ustvarjamo s svojim gledanjem.
Prostora ni, prostor ustvarjamo s svojim gledanjem.
Prostora ni, prostor ustvarjamo s svojim gledanjem.

Ni slučajno trikrat zapisano. Tu bom skočil do teze Jeffa Hawkinsa, ki v knjigi On Intelligence trdi ravno to, le način je malo drugačen. Trdi namreč, da možgani delujejo tako, da v čutila pošiljajo sliko, kaj naj bi ta čutila zaznala. Tako delujejo vnaprej in navzven, ter so veliko bolj odzivna na vsako nepričakovano informacijo, kot če si vnaprejšnje informacije ne bi pripravila. Kaj če še ta čutila sliko pošljejo naprej, torej ven, v prostor, ki s tem nastane.

Najbrž kdo od vas, vaju dveh, pardon, že težko diha. Pravkar sem namreč zapisal, da naš notranji prostor ustvari zunanjega. Še huje. Ustvari ga po svoji podobi.

Bog?

Preveč, kajne? Marko svojo tezo gladko podkrepi z antropološko študijo o aboriginskih ljudstvih, ki padejo na psiholoških testih zaznave perspektive v prostoru. Pika.

Tu Marko poda svoj koncept. Koncept 12 dimenzijskega prostora. Koncepta si ne upam razlagati, je preveč lep, preveč celovit in predober. Povem pa lahko slednje. Če se bomo kje naučili sodelovanja, spoštovanja, gesamtkunstwerka, relativnosti in subjektivnosti, potem se pot najbrž začne tu, v tej veliki dvorani Moderne galerije. Če bo kdaj proglašen nastanek novega vesolja, potem se to pravkar dogaja. Tu.

V četrtem prostoru Marko razgrne svojo zgodbo o litopunkturi, ter tudi o slovenskem grbu. Slednji se tudi dotika litopunkture. Zanimiva je razlaga o duši Triglava, ki dominira vsem ljudem v deželi pod njim. Triglav kot simbol slovenstva se sicer v zgodovini pojavi šele v 19. stoletju, četudi je očak tam že iz zgodnejših dob iz posode časa.

Zadnja soba je soba knjig. Marko vztrajno piše. In je prevajan v številne jezike.

S tem je bilo vodenja konec, Moderno galerijo smo zapustili. Rodil se je nov svet.

2 Comments

  1. Marko Pogačnik bo po razstavi spet vodil v nedeljo 10.5. ob 11h.

  2. “Naj se ob Gesamtkunstwerku ustavim. Ta blog se večino časa vrti okoli marketinga in podjetništva. Gesamtkunstwerk je teza, da lahko tudi v s”kupnem delu nastane umetnina, ki ni kompromitirana, ampak deluje celovito. 
    == krasno, just the concept I need. Si dobro zadel, zakaj je tako, da je zmagovalni oder velik samo za eno osebo (in še to ne predebelo). Dejstvo pa je, da še nihče ni ničesar ustvaril izključno sam. Vsaj 2 sta potrebna.

    “Marko iskreno diha iz iste duše že odkar je na svetu”.
    == lepo povedano, za začutit. preberem še enkrat: saj nihče ne more iz duše, dokler je na svetu. Samo duša gre lahko iz telesa. ali je zakopana/zadušena nekje notri.

    “,,, naš notranji prostor ustvari zunanjega. Še huje. Ustvari ga po svoji podobi.”
    == it’s a motherf*cker, indeed! Pa ljudje in druga bitja v prostoru? Vsi ti metafizični koncepti generiranja trenutkovne realnosti so meni krasni in jih imam rad. Človeku rečejo: ‘Hej, opolnomoči se! Prevzemi odgovornost!’
    Ampak… so pa večino časa znotraj evropskega delovnika nekako… neživljenjski. Ali pa zahtevajo še več bojevniške discipline?

    Hvala za ta post, grem gledat razstavo. Kako bi izvedel, če jo bo Marko še kdaj odvodil sam?

    Blaž

Leave a Reply to Blaz Cancel reply

Required fields are marked *.