Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Lenobe

| 2 Comments

Slovenci se imamo za delovne ljudi. Pa to nismo. Vsaj ne večina.

K pisanju tega zapisa me je vzpodbudila kolegica, ki me je na enem od dogodkov v zadnjih dneh opozorila na določene ljudi, ki naj bi čez nekaj minut vstali in zapustili dvorano, čeprav je bila ura šele 16h, do konca pa sta bili še dve uri. In res, prej kot v dveh minutah so ti ljudje spakirali svoje stvari in odšli. Ker je bila ura 16h, ko oni končajo svoj delovnik. Jih pač ne zanima, da jih je firma poslala na izobraževalni dogodek, za ta dogodek plačala, oni pa naj bi si z znanji s tega dogodka pomagali pri svojem nadaljnem delu. WTF!?!

Noro, ne?

Kolegica je še rekla, naj napišem kaj na to temo. Takoj sem dobil idejo, kaj napisati.

In pozor, obeh, ja, bila sta dva, sploh ne kritiziram. Sta le iskren dokaz motivacije, ki jo imata na delovnem mestu in v svojem življenju. Delata to, kar je nujno, oziroma, kar od njiju želijo nadrejeni, ne pa tega, kar bi bilo na prvi pogled dobro za firmo.

Na prvi pogled je za firmo dobro to, da vsak zaposleni poskuša maksimizirati svojo dodano vrednost. To naj bi počel tako, da čimveč dela, pridobiva čim več znanja in se čim bolje odloča. Skupen rezultat podjetja naj bi bil seštevek rezultatov posameznikov v tem podjetju.

Pa temu pač ni tako. Pika. Še ena pika.

Naj pojasnim. Firmo poznam. Odlikujejo jo agresivnost, dinamičnost, ambicioznost, znanje. Pardon, to odlikuje njenega direktorja. Obenem je ta direktor tudi vase zagledan egoistični narcis, za katerega je uspeh izražen z vsemi eksternimi merili, začenši in končavši z denarjem. Če firmo pogledamo kot celoto, pa je sestavljena iz tkiva in to tkivo so ljudje zbrani iz širšega tkiva naroda. V ta narod, govorim o nas, Slovencih, je tuji lastnik vsadil zgoraj omenjenega direktorja, ker si tudi tuji lastnik želi to, kar mu nudi direktor. A kaj hočejo ljudje? Res hočejo denar? Res hočejo biti vsi prvi na hierarhični listi? Vsi zvezde?

Odgovor je ne. Ljudje potrebujejo denar le do točke, ko dosežejo svoj samouresničitveni prag, vse kar je več, je prej odraz potrebe po izpolnitvi neke praznine v nedorasli osebnosti povzpetnika, kot pravilo življenja. Če bi bila neomejena rast pravilo življenja, potem bi vsi umrli zaradi raka. Rast je značilnost nedoraslih, ali pa degeneriranih tkiv, v skrajni formi rakastih celic. Zakaj bi bilo pri podjetjih drugače?

Odziv sodelavcev, ki sta zapustila dogodek, govorim o Marketinškem fokusu včeraj, vem, dražim z razkrivanjem podatkov, je normalen za zdrave organizme. Pretirana ambicioznost direktorja na eni strani se kompenzira z nezavednim vedenjem sodelavcev, ki deluje natančno v kontra smeri hotenja tega direktorja. Direktor lahko sam ali preko svojih zombi-podanikov, teh ima vsak dober direktor vsaj nekaj, ta dva reveža sankcionira, a prav v tem je ključna napaka. Sankcionirati bi moral namreč sebe. Delovati je potrebno tako, da ljudje sami želijo odpraviti napake, da sami začutijo notranjo motivacijo za produktivno vedenje. To pa se ne stori tako, da vzpostavljaš eksplicitni diktat vsem, ampak da sistem in njegovo vedenje odlično opazuješ, ter nato ukrepaš preudarno in z mislijo na tisti cilj, ki je ključen.

V Sloveniji cilj družbenega tkiva, ljudi, ni uspeh. Cilj je preživetje, cilj je obstanek, cilj je stabilnost. Homeostaza, če želite. Stati inu obstati. In zato sodelavca te firme nista lenobi iz zlobe, ali napačnega hotenja, ampak sta lenobi nezavedno. Ker to koristi firmi. Ker to moderira dolgoročno obstojnost firme. Kaj firme, kar naroda. Kajti če bi direktorju firme uspevalo še več, kot mu itak že, potem bi se s tem v Slovenijo premočno razširil vpliv tujega lastnika. Ki bi v nekem trenutku ugotovil, da naj kar vsi zaposleni začnejo govoriti italijansko (še en namig), ker je tako pač bolj učinkovito. In direktor bi to takoj, zombijevsko, začel uresničevati.

Hočemo to? Hočemo slepo slediti diktatu tujih kulturnih vzorcev, ali si dovolimo spremljati naš naravni odziv, videti napake ne kot napake, ampak kot znanilce lastnosti sistema? Jaz želim slednje. Zato pozdravljam obe lenobi. Direktorju pa privoščim, da si tole prebere, nato pa se zamisli in to ne nad sodelavcema, ampak nad seboj, ter tudi nad tem, kaj od njega pričakujejo lastniki. Potem pa naj odpusti. Sebe.

2 Comments

  1. Se strinjam s tistim o stagnaciji. To lahko opaziš pri ljudeh nasploh, še bolj kot v poslu pa v zasebni sferi. Ampak ! (klicaj!) Mogoče pa je vzrok, da sta odšla ob 16.00 in ne 17.34 čisto enostaven. Da ju šef ne ceni dost. Al to izrazi s premalo keša, svojim obnašanjem, organizacijsko kulturo, morda pa s čim tretjim.
    Sam sem prvi, ki je proti nesposobnim kadrom. Al enako nesposoben je tut tisti, ki podaljšuje delavnik za tisto borno plačo in idiotskega šefa.
    Mimogrede, pri kateri plači se nehajo higieniki in pričnejo motivatorji? Žal je danes tako, da je to težko postaviti – sploh če zapadeš v krizo (pa ne govorim denarno), ti lahko pogosto le denar vzpostavi normalno stanje…

  2. He he, zanimivo razmišljanje.

    Me pa zanima, če se bo našel komentator, ki bo razkril firmo :-)) Sam ne prepoznam.

Leave a Reply to gregor k. Cancel reply

Required fields are marked *.