Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Funny money*

| 4 Comments

Danes me je nekdo vprašal, koliko stanem. Rekel sem, da me to vprašanje ne zanima. Kar me zanima je, kakšno delo lahko dobim. Kajti le to delo mi lahko postavi ceno, obenem pa sem prepričan, da je denar le higienik. Ko je človek enkrat zadovoljen, ne rabi več.

Ko vidiš, da bi lahko ceno navijal v višino, tega pač ne gre zavrniti, kajne? Nekako učijo nas, da je pohlep dober, da naj zmagovalci imajo vse, da so si luzerji krivi sami. Nak. Jaz se s tem vsem ne strinjam. Za začetek vem, da ničesar ne morem narediti sam, le vodenje ljudi pa ne daje prave vrednosti, če ne spoštujem sposobnosti za pridobivanje znanja, ki jo imamo vsi ljudje, tudi popolnoma neizobraženi. Sam sem pri svojem delu kritično odvisen od maksimalnega napora in osebnega angažmaja, ki ga v skupno delo vložijo moji sodelavci. In ko to vidim, jim to priznam. Še več, postavim jih na piedestal. Ter dodatno, ko kdo bolje obvlada področje, kot ga jaz sam, mu začnem slediti in se naslonim na njegovo obvladovanje. Ker zaupam.

Težava denarja je, da je anonimen. Denar revežu na ulici, ki prosi zanj, reče, ko te jebe. Drugače je, če veš, da je revežu ime Milan, da ga mučijo številne bolezni, ter da si ne zna več pomagati. Sem na tem, da bi Milanu ne le dal nekaj EUR, kot sem to storil dvakrat doslej, ampak, da ga posvojim. Kot otroka. Čeprav je odrasel. Čeprav si je sam kriv. Čeprav smrdi.

Kako naj to storim, da ne ogrozim sam sebe? Kako naj se znebim strahu in z njim povezanega kopičenja materialnega, ki je nekakšna varovalka pred lastnim luzerstvom?

Konec koncev, kaj je moje poslanstvo? Zdi se mi, da to ni kopičenje *smešnega denarja.

4 Comments

  1. Tvoj blog sem odkrila naključno in moram reči, da je eden najboljših, kar sem jih kdaj brala na domačem spletu. Življenjski, ja, to je prava beseda. Pišeš brez prenarejanja in pametovanja.

  2. Gregor, saj veš, denar ne osrečuje, pomirja pa. In s polnim žepom, se znamo bolje odločati.

    Od enega Američana sem slišal, da je najpomembneje, da ima človek dovolj “fuck you” denarja. To pomeni, da imaš toliko na banki, da lahko mirno vsem, ki te željio kupiti prepoceni in vsem, ki ti ponujajo brezvezne projekte rečeš: “fuck you”.

    In mirno, pomirjeno 🙂 počakaš na pravo priložnost.

    Denarja mora biti toliko, da se lahko svobodno odločaš. Jeba je, če imaš prazen žep in si zato prisiljen sprejeti delo, ki ga ne maraš.

    Podobno velja za medpartnerske odnose. Mnogi se poročijo z nekom, ki je bil “še kar dober”. Niso imeli pogoma in potrpljenja počakati na pravega. Logična posledica so ločitve …

  3. Gregor, tvoji prispevki so tako… življenjski. Dobro napisano, v oči pa bode predvsem tole: Ko je človek enkrat zadovoljen, ne rabi več.

    Več takih terapevtskih prosim.

Leave a Reply

Required fields are marked *.