Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Časovni vzvod

| 0 comments

Kolegu sem prejšnji teden dal nasvet, naj poskrbi za to, da se bodo odločitve, v podjetju, ki mu svetujem, sprejemale počasneje.

Problem podjetja je namreč ta, da ves čas živi v utvari nujnosti, pri tem pa izpušča pomembne stvari. V tem tednu se dogovori za vsaj mesec dni del in aktivnosti za naprej, nato pa naslednji teden namesto izvedbe dogovorjenega ponovi načrtovanje, neizvedbo nalog iz prejšnjega tedna pa preprosto zanemari. Podjetje bi se moralo prepoznati, pa je vprašanje, če se bo. Kolega iz prvega odstavka je ukrep izvedel tako, da je slabše dosegljiv zlasti lastniku, ki je simptomatičen za zgoraj (in spodaj) navedeno vedenje.

Podoben vzorec je nekaj najbolj običajnega vsepovsod v življenju. Le časovne razdalje so pri tem raznolike. So ljudje z nevrotičnimi motnjami, ki se danes ne spomnijo več včerajšnjih dogovorov, drugi, bolj normalni, pa padajo v svoj vedno enaki vzorec na mesečni ravni. Le redki, res redki, presežejo nekajmesečno vedenje, a tudi ti, v veliki večini primerov padejo nazaj v stare tirnice v roku največ enega leta.

Časovni vzvod v poslu uporabite tako, da nekaterih odločitev preprosto ne sprejemete, zlasti, če sprejem odločitev ali ukrepanje zahteva kdo, ki je očitno nevrotičen. Primer časovnega vzvoda je tudi zamik pri odgovarjanju na elektronsko pošto, ali neodgovarjanje na klice. Zlasti pomembno je časovni vzvod pravilno uporabljati pri pogajanjih. Tam pogosto uporaba časa opravi večino posla.

Zanimiv primer uporabe časovnega vzvoda se zgodi takrat, ko se kaj zelo mudi. Ko je panika zaradi pomanjkanja časa največja, je potrebno iti — počasneje. Ne za to, da cilja ne bi dosegli, ampak zato, da bi se duh umiril, misli pa zbistrile, s čimer je pot do cilja zelo pogosto bistveno hitrejša.

Poseben primer uporabe časa je pri razumevanju zgodovine in vzorcev, ki so se nekje, nekomu že ponavljali. Tak primer je slovenska delitev na leve in desne, na rdeče in črne. Za pravilno razumevanje te delitve ni dovolj iti do druge svetovne vojne, kajti tam je vsega hudega na obeh straneh toliko, da razčiščenje ni možno. Potrebno je iti dlje. Potrebno se je vprašati, kje sploh so korenine rdečih in kje črnih. So to vojne med liberalci in klerikalci z začetka XX. stoletja? Je to razdor med slavofili in germanofili? Kaj imajo s tem opraviti slovenski tabori in pomlad narodov iz 1848? Je tu kje že razkol med reformacijo ter protireformacijo? Ali je zadeva celo Črtomirovsko in Ljudmilsko obarvana in obravnava pokristjanjenje poganov v prvem tisočletju? Kam dlje naj še grem?

Vsako stanje ima svojo razvojno dinamiko. Vse se spreminja. A hkrati vse ostaja isto. Čas pa je tisti, ki določa, katero sliko želimo v danem trenutku videti. Ne da je ta slika dana pred nas kot dejstvo. Dejstvo je le notranja struktura razmerij med zaznavami vsakega izmed nas. Zaznave vseh nas so lahko skoraj identične, a naš notranji svet, na katerega se zaznave mapirajo, je pri vsakem drugačen. Zato so drugačne tudi relacije med zaznavami, s tem pa tudi realnost sama.

Več komunikacije zato ne pripomore vedno k boljšemu komuniciranju. Lahko je zlasti znak želje, ali potrebe, nekoga po dominaciji, po prisilni sinhronizaciji zaznav in njihovih relacij. Pravi leader pa ne uporablja le prepričevanja, ampak se najmanj toliko zanaša na sinhronizacijo zaznav z uporabo komponente časa, to je pravega trenutka za aktivnost. Če je čas aktivnosti pravilno odmerjen, ter ima leader pri tem še nekaj nujno potrebne sreče, potem pri njegovih sledilcih v pravem času pride do samoprepričanja, ki se uskladi – sinhronizira z leaderjem. Nastane skupna vodilna ideja, ki vse skupaj lahko požene naprej.

Kaj se bo v podjetju z začetka tega zapisa zgodilo, še ne vem. Želel bi si, da pride do ponovne faze sinhronizacije, kar poskušava z direktorjem podjetja doseči z uporabo časovnega vzvoda. Vse pa je odvisno, ali bo lastniku dano samoprepričanje, ali pač ne. Karkoli že bo, naj bo zabavno. Doslej je bilo.

Leave a Reply

Required fields are marked *.