Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Časovni paradoks

| 8 Comments

Heh, spet malo fizike. Ko nimam pisati o čem drugem, se lahko vedno zatečem v to področje, v katerem imam že v osnovi dovolj prednosti pred svojimi bralci, ker pač večina ljudi ne študira fizike. Vseeno pa moram paziti, da ne kvasim bedarij, razen včasih, ker bi me moji fizikalno veliko bolje podkovani kolegi hitro pregazili, ali bi me pač ignorirali še naprej, kar že itak počnejo. Dejstvo namreč je, da na fizikalne zapise, dobim najmanj komentarjev.

Kakorkoli, všeč mi je bluzit v fiziki.

Danes bom stresel ven eno precej hecno in sicer o tem, da mogoče čas sploh ne teče, oziroma, da je z njegovo definicijo kot 4. dimenzijo prostora sicer vse v redu in da se sploh odlično obnese v izračunih od relativnostne teorije naprej, vseeno pa vsaj kakšna zadeva nekako ni prav zlahka dojemljiva, če je že nepravilnosti nekako ne morem obdolžiti.

Glede na posebno relativnostno teorijo se čas v hitro premikajočih sistemih premika počasneje. Pozor, v onem drugem sistemu, tega zase seveda ne opazijo, zato pa, ko gledajo nas mi živimo v upočasnjenem času.

Hitreje ko se opazovani sistem giblje, bolj se čas v njem upočasnjuje, obenem pa se skrajšuje njegova dolžina merjena v smeri potovanja in se tudi povečuje njegova masa. Če bi se gibal skoraj tako hitro, kot se giblje svetloba, kar je absolutna hitrostna meja v vesolju, potem bi se ti čas skoraj ustavil, dolžina bi bila skoraj nič, masa pa bi bila skoraj neskončna. Če bi se dalo to besedico skoraj umakniti iz zgornjega stavka, bi dobili eno zelo zanimivo zadevščino.

Namreč, opazili bi, da bi se predmet (da bo bolj oprijemljivo kot fizikalno efemeralni delci), od zvezde Proxime Kentavri do nas sicer gibal 4 leta, ampak za sam predmet pa bi izgledalo, kot da se je v tem obdobju postaral za nič časa, oziroma, da je od Proxime do nas prišel v trenutku.

Ali drugače povedano, če se foton izseva iz ene zvezde, se to zgodi tako, da se na nek bizaren način že v istem trenutku zabije v mojo očesno mrežnico. Ker se vse zgodi v istem trenutku, ni jasno, če se ni slučajno izseval kar iz moje mrežnice in je potem od nje odtaval na Proximo.

Ali drugače povedano, zvezde, ki so milijon svetlobnih let daleč, gledamo kot milijon let staro zgodovino, pa vendar je to na nek način isti trenutek.

Ali drugače, svetloba iz vseh zvezd, iz vseh časovnih obdobij in iz vseh razdalj nam morebiti sugerira, da se nam samo zdi, da živimo v enormno velikem vesolju in da je slednje staro na milijarde let.

Po svoje to lahko govori tudi o tem, da v vsakem drobcu vesolja tičijo prstni odtisi celega vesolja, pa tudi obratno, da je vsak drobec razmazan po celem vesolju. Vse je v vsem. Vse je eno. Iz tega bi se lahko zdelo tudi logično, zakaj je svet tako močno fraktalen, podoben sam sebi na vseh velikostnih skalah. Eno večjih odkritij astrofizike je tudi izjemna homogenost vesolja. Prasevanje 3K je skoraj popolnoma homogeno, v katerokoli smer neba usmeriš merilno napravo.

Ob tem razmišljanju se vprašam, ali sploh prav razumemo čas. Še vedno ga namreč jemljemo zelo linearno, vse dogodke med seboj povezujemo z ravno časovnico, če nam kje kaj zmanjka, pa interpoliramo ali ekstrapoliramo. Končen primer takšne ekstrapolacije za nazaj je teorija o velikem poku. Hecno, ampak meni se zdi vsem dokazom navkljub še vedno preveč pogumna. Čeprav imajo fiziki prav, ko se zanašajo na ochkamovo pravilo, da je najbolj enostavna teorija ponavadi najbližje resnici. In se zdi, da je teorija o big bangu najenostavnejša. A meni, se le ne zdi. Poudarek je na – zdi.

8 Comments

  1. @Mesec

    Ključ do razumevanja ni ne v zavračanju fizikalnih teorij, ne v omalovaževanju preproste logike, ampak se skriva v nas samih. Če ne tam, pa izven nas. Preprosto, a zapleteno, kajne?

  2. “Ali drugače povedano, zvezde, ki so milijon svetlobnih let daleč, gledamo kot milijon let staro zgodovino”

    Nedolgo nazaj sem gledal dokumentarec, ki je vsaj meni kot laiku, ki pa ga stvar zanima, dokazal da to ni res, pa me zanima še vaše mnenje o tem. Dokumentarec govori o tem, da teorija velikega poka nikakor ne zdrži, sploh če uporabimo ochkamovo pravilo.

    Kako oddaljene so zvezde od nas, znanstveniki izračunajo s pomočjo doppler efekta. Zvezde ki se oddaljujejo oddajajo rdečo svetlobo, tiste ki se nam približujejo pa modro. Vendar pa je korelacija med spektrom svetlobe in dejansko razdaljo le približek, ki pa nikakor ni absolutno pravilen. Na to sta opozarjala Hubble in Einstein, vendar so ta opozorila moderni znanstveniki popolnoma prezrli. Možnost napake se tako veča vedno bolj gremo stran od točke opazovanja, torej Zemlje.

    Druga je napačna predstava o “pogledu v preteklost”, kjer naj bi bili najstarejši objekti v vesolju tisti najbolj oddaljeni, torej na robu vesolja, od katerih naj bi do nas svetloba potovala najdlje. To je narobe iz več vidikov. Prvič, čas je relativen, in se ukrivlja skupaj s prostorom, kako lahko torej določimo da je vesolje staro natančno 13,7 bilijonov let?
    Drugič, svetloba nikakor ne potuje naravnost, niti ne s konstantno hitrostjo. Vemo da se fotoni podrejajo gravitaciji, črne luknje jih pojejo kajne? Torej jih ukrivlja vsak kup mase v vesolju, vključno s temno maso o kateri vemo zelo malo. Pravtako ni konstantna njena hitrost, na neki univerzi v ZDA lahko v laboratoriju svetlobo upočasnijo skozi plin, tako da je njeno napredovanje vidno s prostim očesom.
    Ni logično recimo tudi to, da se v naši galaksiji nahaja planet star 12 bilionov let, glede na to da bo moral biti na robu vesolja.

    Z upoštevanjem vsega tega je torej napačen izračune velikosti vesolja, kot tudi starosti le tega.

    No, zanima pa me predvsem vaše mnenje na tole, ker se je meni osebno zdelo preveč neverjetno da bi bilo res. Ali znanstveniki dejansko mislijo da je naša galaksija v centru vesolja, in da se vesolje razteza 13 bilionov svetlobnih let v vsako smer, tam pa se konča? Ali je to neverjetno podobno ideji da je zemlja ploščata, ker pač vidimo samo do roba in ne dlje? No dejstvo je da so lani usmerili Hubbleov teleskop za 12 ur v del vesolja kjer naj nebi bilo nič, pa vendar se je v tem dolgem času svetloba počasi akumulirala in pokazala tisoče novih galaksij. Tam kjer naj bi bil rob vesolja, kjer naj nebi bilo bič.

    Konec koncev nas lahko o napačnosti teorije velikega poka prepriča že dejstvo, da si jo je izmislil nek duhovnik v 17. ali 16. stoletju, fiziki pa so jo prevzeli ker so edino tako lahko pojasnili nastanek novih zvezd. Danes poznamo ogromno načinov na katere nastajajo zvezde, med drugim s pomočjo črnih lukenj blazarjev, ki bruhajo predelano snov nazaj v vesolje.

  3. @Val

    Hej, to vprašanje tudi meni roji po glavi, že več let. Deloma mi je nanj pomagal odgovoriti James Gleick s svojo knjigo Faster, deloma sem se zadovoljil s svojim življenjskim nazorom, delamo pa ostaja neodgovorjeno.

    Po vrsti: Gleick pravi, da dejansko stvari gredo vedno hitreje, vendar ne zato, ker bi se kaj v naravi oz. vesolju spremenilo, ampak zato, ker se povečuje kompleksnost sveta v katerem živimo. Lep dokaz je produkcija informacij, ki se eksponentno povečuje, hkrati pa posamezen bit informacij obvladujemo z vedno manj atomi, po domači, enako velik hard disk danes shrani nekaj 1000x toliko informacij, kot jih je njegov skoraj enaki predhodnik le 10 ali več let nazaj. Pogled naprej pravi, da se še zdaleč ni končalo.

    Moj svetovni nazor je zelo blizu stoicizmu. Sam sem sicer dinamičen človek, a prisegam na to, da se nikoli nič ne spremeni, seveda na nek način. Durgače povedano, spremembe so površinske, v ozadju pa je vedno ista osnovna dinamika. Če zadeve gledam na tak način, potem jih lažje primerjam med seboj, odkrivam nove povezave, kar me bogati. Glede hitrosti pa me stoicizem vodi v smeri razmišljanja, da se nam povečevanje hitrosti kot nevarnost za naše bivanje predstavlja le kot vedno prikladna prva razlaga in dober izgovor. Ob to takoj postavim razmišljanje, da bom za pomembne stvari v življenju vedno našel čas. Ne vem pa, če bom znal določiti, kaj je pomembno.

    To, da vprašanja vendarle še nisem pospravil v ropotarnico svojim misli, pa govori o tem, da seveda še vedno preverjam, do katere mere moj stoicizem zdrži in kje bi ga moral malo obrusiti. Ampak doslej imam s tem nazorom dobre izkušnje. In ga tudi priporočam. Z ustrezno mero kmečke pameti, seveda.

  4. Hmm…tudi meni se je bilo malce težje prebiti čez to razmišljanje…Pač nisem fizik, me pa te stvari zelo zanimajo, četudi to pomeni, da moram kakšen stavek petkrat prebrati, da vsaj približno štekam.
    Seveda nisem razumela vsega… Mi je pa dalo misliti in te sprašujem, zakaj imamo ljudje potem dandanes občutek, da čas vse hitreje teče? Se je naš sistem upočasnil? Ali je to sploh mogoče fizikalno pojasniti ali je pač vse v naših glavah? 😉

  5. @Gregor

    Hvala za opozorilo. Sam sem si doslej pogosteje domišljal, da sem razumljiv, zlasti če sem inštruiral. Z eno meni zelo ljubo osebo, ona že ve, katera je ;-), sva imela v njeni srednji šoli inštrukcije iz fizike. Imela je borno dvojko, potem pa so ji moje inštrukcije pomagale do trdne štirice, pa tudi kakšna petka je padla. Heh, tudi meni se je splačalo 🙂

    Bom kdaj v prihodnje poskusil o fiziki pisati tako didaktično, kot sem pred leti učil tisto deklico.

  6. Em, mene si nekako izgubil že pri drugem odstavku … kot profesor fizike pri vsaki uri. 🙂 Ampak, puščam komentar, da ne boš spet pisal, da te ignoriramo. 😛

  7. @Danilo

    Marketing, ter pravzaprav katerokoli drugo področje, je odvisen zlasti od naše inovativnosti. Odštekancija pa je itak eden najboljših načinov, kako vzpodbuditi možganske vijuge. Hvala, ker si me ravno spomnil na to, kaj bo moj naslednji zapis. Nekaj zelo zelo zanimivega. (šifra: shrink)

  8. Zanimivo branje. Takšne odštekane stvari so lahko pogosto inspiracija za kakšno praktično uporabo. A vidiš v tem kakšen navdih za npr. marketing, ki je poleg fizike tudi tvojo področje?

Leave a Reply

Required fields are marked *.